Sam sebe izredno težko opisujem. Zakaj je temu tako, ne vem. Tudi prijatelji, sodelavci na Petrolu in seveda tudi moja žena Maja mi radi rečejo, da sem včasih preveč samokritičen, spet drugič pa premalo. Nesporno dejstvo je, da sem posebnež. Odraščanje brez očeta, s prekmalu umrlo mamo … Zaničevan, zasmehovan. Z nizko samopodobo. Nastavi levo lice, če so te udarili po desnem … Že vse življenje se mi dogaja, da dvignem prah, pa kjerkoli se že pojavim. Leta in leta je bilo to dvigovanje prahu bolj v negativnem kot pozitivnem smislu. Trend se je obrnil v zadnjih letih, odkar sem se začel aktivno ukvarjati z duhovnostjo, ki sicer ni noben cigu-migu, kot bi si kdo mislil. Tudi naziv Naj prodajalec na Petrolu in pa mladinski roman Kasta in prijatelji sta rezultat te preobrazbe.
V veliki večini gre pri duhovnosti za psihologijo, ki lahko vsakemu posamezniku pomaga sprejeti sebe takšnega, kot je, kar posledično prinese tudi drugačen odziv okolice. Nekaj posebnega bom najverjetneje ostal za vse večne čase, a dandanes me to ne moti več. Konec koncev že star pregovor pravi, da se za dobrim konjem vedno praši. Tudi strahov po vseh teh letih nimam več prav veliko. Še celo pred smrtjo ne. Bojim se pa hiranja in tega, da bi nekega dne postal povsem odvisen od drugih. No, tudi s plazilci verjetno nikoli ne bom imel nekega pristno ljubečega odnosa, bom pa morda nekoč poskusil premagati strah pred njimi. Rad pa imam svojo družino, mojo »posebno« Mišo, prijatelje in vse pozitivne ljudi. Pa seveda mojo najljubšo sladico, tiramisu.
Beg je moja rešitev
Pred leti sem preštopal Albanijo
Moja otroška in pozneje najstniška leta je izredno zaznamoval travmatičen dogodek. Na prvi dan prvega razreda osnovne šole sem izvedel, da je moja mama podlegla raku. Ker nas je oče že nekaj let pred tem zapustil, je skrb zame prevzela ovdovela babica, pomagala pa ji je hči (mamina sestra), ki se ni nikoli poročila. Dodajte še starejšo sestro, ki je bila zaradi dogodkov v primarni družini, ki se jih sam nisem zavedal, močno ranjena, in imate recept za katastrofo. Kot otrok je bil Aleš ranjena, vase zaprta duša brez očetovskega lika in kot tak idealna tarča za šolsko nasilje. Ne samo s strani sovrstnikov, tudi učitelji (z redkimi izjemami) niso pokazali prav veliko empatije do mojih stisk.
Edina stvar, ki mi je bila v tolažbo, so bile knjige, v katerih se vedno vse srečno izteče in kot najstnik sem tudi zaradi vseh prebranih romanov pomislil, da je moja edina rešitev beg. Pa sem bežal od doma. Več kot enkrat. Učni uspeh se je zaradi zbadljivk in fizičnega nasilja sovrstnikov ter psihičnega nasilja doma še poslabšal in začarani krog je bil sklenjen. Na bolje se je sicer obrnilo v srednji šoli in pozneje, po zaključenem sedemmesečnem služenju domovini, ko sem se za stalno zaposlil na Petrolu, a takrat se mi še ni sanjalo, kakšne preizkušnje mi življenje še prinaša. Bilo je naporno, ja. Danes je drugače. Ko sem po nasvetu prijateljice in prijatelja (oba sta na vaših straneh že gostovala), začel delati na sebi in razrešil nekatere stvari, se je trend kar naenkrat čudežno obrnil. Danes sem psihično in fizično stabilen. Nič več ne menim, da za nekatere stvari nisem sposoben. Kvečjemu obratno, danes se zavedam, da sem sposoben veliko veliko več, kot sem kdajkoli verjel in kot so kdajkoli verjeli drugi. Priznati pa moram, da se kot oče na trenutke še vedno močno lovim in da bom moral na tem še veliko delati. A z eno veliko razliko, zdaj me tega ni več strah.
Želja biti »good guy« mi odkrije paradoks življenja
Moja kreativnost ne pozna meja. Tako sem sodelavki Vesni polepšal dan žena pred nekaj leti
Celo življenje sem si želel biti “good guy”. Nekdo, ki bi ga imeli vsi radi in on bi znal vsem vračati ljubezen. Morda je temu kriva babičina vzgoja. Ona je bila en tak značilen produkt medvojne generacije, z miselnostjo, če te nekdo udari po levi, mu nastavi še desno lice. Kar je seveda neumnost, danes to vemo. A sam sem se takšne miselnosti nekoliko naivno držal.
Pa se nikoli nihče ni naveličal, čeprav mi je bilo neštetokrat obljubljeno, da se bodo. In namesto da bi se postavil zase, sem pač stoično prenašal tole moje ne najlepše otroštvo. In vse se je lepo odslikalo tudi v odraslem življenju, kjer so se ponavljali popolnoma enaki vzorci. Sam pa sem bil tudi takrat psihično premalo močan, da bi se znal postaviti zase in da kar vnaprej odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavljajo bralci. Ja, težave sem spet poskušal reševati z begom. A tu je nek paradoks življenja. Okolje lahko zamenjaš, sebe pa ne. In dokler nečesa ne spremeniš pri sebi, se ti bodo ene in iste stvari ponavljale, pa četudi zbežiš na Antarktiko.
Usoda me odpelje v Petrol
Ko sem uspešno zaključil osnovno šolo, program srednjega poklicnega izobraževanja trgovec/
Upamo, da bo rumena značka postala tradicionalna za zmagivalce Naj prodajalca
prodajalec ni bil moja prva izbira. Stremel sem h gimnaziji in pozneje na študij novinarstva, a danes sem hvaležen socialni službi, ki mi je predlagala poklicno šolo. Z vsemi travmami iz preteklosti ne bi gimnazije morda nikoli izdelal, kaj šele uspešno doštudiral in kdove kaj bi se zgodilo z menoj.
Srednjo šolo sem izdelal tako rekoč z levo roko in skozi petindvajset let delovne dobe sem na najboljši možen način lahko spoznal ustroj tega sveta. Hkrati sem se ves čas zavedal, kako zelo varno zaposlitev v resnici imam. Energetika je pač ravno tako pomembna kot hrana, energente bodo ljudje vedno potrebovali in čeprav je sodobna tehnologija v svetlobno hitrem porastu, sam ne verjamem, da bi nas nekega dne lahko v celoti zamenjali roboti, pa naj novodobni turbokapitalisti trdijo, kar želijo.
Ines me postavi pred zid
Ines Ćeman, ki zna pozitivno spodbuditi, in Aleš
Prelomen trenutek za drugačen način življenja je bil, ko me je poslovodkinja (in prijateljica) Ines Ćeman poklicala na čikpavzo (takrat sem še kadil) in mi sicer prijazno, a odločno dala vedeti, da je zdaj dovolj. Ali začnem delati na sebi ali pa ji bo kmalu žal, da sva spet postala sodelavca. Sam se nisem zavedal, a z negativizmom (ki se sicer ni odražal neposredno pri delu) sem počasi, a zelo zanesljivo, dušil celoten kolektiv.
Takrat se tega nisem zavedal, a danes se. In lahko priznam, da je to bil trenutek, ko sem spoznal, da morda ni cel svet kriv za vse slabo, kar se mi je v življenju zgodilo. Da beg ni in nikoli ni bil rešitev. Da morda sam nosim v sebi stvari, ki jih nisem razrešil in da se svet ne bo spremenil, če se ne bom najprej jaz. Pa sem si rekel – poskusimo, kaj pa lahko izgubim? V najslabšem primeru bo ostalo tako, kot je.
Problem je tudi v meni, si priznam
Ko zdravnik svetuje, da začni migati, ker se sicer ne bo dobro končalo, spoznaš, da je hudič vzel šalo.
Danes sem tukaj, kjer sem, ker sem si upal stopiti iz svoje cone udobja. Namesto da bi spet zbežal, ko se je problem pojavil, tako kot sem to naredil že ničkolikokrat dotlej, sem se ustavil in se vprašal, ali je možno, da je nek problem vseeno (tudi) v meni. V mojem dojemanju tega sveta, ljudi in samega sebe.
Nakupil sem si nekaj knjig ter zvočnih meditacij Joeja Dispenze in spremembe v mojem življenju so najbolj presenetile prav mene samega. Kar naenkrat se je vse spremenilo. Ljudje so me iz nekega neznanega razloga začeli imeti radi, me bolj spoštovati. Spet sem v sebi odkril navdih za pisanje. Finančno stanje se je kar naenkrat, dobesedno od danes na jutri, močno popravilo. Odločil sem se, da bom nadaljeval in tako sem začel odkrivati tudi druge avtorje. Transurfing, izpod rok nekdanjega ruskega vesoljskega fizika Vadima Zelanda, ki uči, naj se ne osredotočamo na negativne stvari, temveč na pozitivne, je bil prav tako močno prelomen. Pa na Jayja Shettyja in Marjana Ogorevca ne smem pozabiti.
Čirule čarule, pozitivna mnenja in demonstracije Vadimovih principov v delovnem okolju
Z Mišo sva podprla sodelavca Damijana ob izidu njegovega prvenca Izgubljeno otroštvo in trudu pri ozaveščanju ljudi o nasilju v družini
Predvsem z razlaganjem filozofije transurfinga sem najbrž včasih malo tečen. Ampak ko mi nekdo začne jamrati, kako je slab v prodaji in kako je možno, da sem sam tako superioren, si ne morem pomagati, da ne bi začel na dolgo in široko pojasnjevati principov odvečnega potenciala, zunanje namere, pomembnosti, ki jo dajejo temu, in seveda povezanosti telesa in uma.
Ob tem včasih naletim na negativne kritike, češ da so to čirule čarule, ki njemu ne bodo pomagale, saj v njih ne verjame (paradoksalno sicer pomagajo ravno takrat, ko najmanj misliš in verjameš vanje), a tudi na pozitivne odzive. Iz popolnoma mladega, popolnoma nesamozavestnega dekleta, ki je komaj kdaj reklo s strankami več kot nujno potrebne besede, sem ustvaril vrhunsko prodajalko, ki bi si jo v svojih vrstah želela vsaka trgovina.
Moj navdih so stranke
Prav stranke so tisti neizčrpen vir navdiha, zaradi katerih imam po več kot četrt stoletja svoje delo še vedno rad. Nemogoče je izmeriti, koliko stvari sem se naučil o ljudeh, življenju in tudi o samem sebi pri delu z ljudmi. Koliko sebi lastnih prodajnih tehnik, ki sem jih nato s pridom uporabljal, sem se naučil.
Res pa je, da je delo z ljudmi na trenutke naporno. Devet od desetih te bo napolnilo z energijo in ti pustilo, da jim vrneš svojo, a če nisi previden, ti jo bo tisti deseti vzel dvakrat toliko, kolikor si je dobil do tedaj. Pri Petrolu pa mi je tudi sicer všeč, da smo kljub vsem uspehom ostali vseslovensko podjetje. Podpiramo športnike, projekte, mlade in stare ljudi, ki so potrebni pomoči, in še bi lahko našteval. Ko stojim za pultom, imam velikokrat v glavi misel, da ne delam samo zase in za podjetje, temveč tudi za vse te ljudi.
Dobre prakse vodenja v Petrolu
Prelogovi smo del velike Petrol družine
Pri Petrolu mi je zelo všeč, da zelo resno jemljemo zavezo “družini prijazno podjetje” z vrsto ukrepov (v Navdihni me ste o tem že pisali). Navdušuje me tudi Odprti prostor, kamor smo vedno vsi vabljeni na najrazličnejše razprave in izzive, kar je v tujini znano kot vsesplošno priznani “team building”, v Sloveniji pa ga šele dobro odkrivamo. Ali pa coaching. Za slednjega sicer menim, da morda nekoliko preveč obremenjuje poslovodje in da bi bilo dovolj, če bi ga izvajali dvakrat letno. Najbolj od vsega pa mi je všeč, da so časi strahovlad, ko si zagledal nekoga z uprave in se začel tresti, očitno minili za vse večne čase.
Ja, prav je, če se začneš tresti, če imaš kaj na vesti, s čimer imam jaz nične skrbi, a da bi se kar tako, samo zato, ker nisi vedel, kaj te bo doletelo, kot je bilo to pred leti? Ne, očitno so ti časi minili. Všeč mi je, da nas imajo tako poslovodje, kot tudi vodje prodajnih mest in celo ljudje še nekoliko višje danes za enakovredne sogovornike. Da seveda zahtevajo in želijo spoštovanje, kar je tudi prav, a ga znajo v enaki meri tudi vračati. Dandanes se nekateri ne zavedajo, da je bilo pred leti povsem drugače.
Budnica, premiki, zlo vsega sveta in zanikanje
Tako majhna in še manjša je bila Miša ob rojstvu, jeseni 2011
Rojstvo Miše in vse, kar je sledilo, je bilo izredno težko obdobje v mojem življenju. Ko dobiš otroka s posebnimi potrebami, je to primerljivo z neplavalcem, ki ga nekdo, brez vsakršne zaščitne opreme, vrže v razburkano morje, v katerem kar mrgoli morskih psov, in mu z varne obale navrže, naj plava. Potem pa je od vsake osebe posebej odvisno: Bo vsaj poskušal ali bo utonil oziroma se pustil požreti?
Tako meni, kot ženi v prvih letih ni šlo. Zdelo se je, da se je na našo družino zgrnilo vse zlo tega sveta. Za povrh vsega sem sam padel v stanje zanikanja. Težav ni, vse se bo uredilo samo od sebe, Miša bo zgolj potrebovala malo več časa kot njeni sovrstniki. No, oči mi je ob Mišinem drugem rojstnem dnevu odprl zadnji pregled na neonatološkem oddelku ljubljanske porodnišnice pri dr. Lilijani Kornhauser Cerar. Ugotovila je, da je Miša umsko izredno napredna za svoja leta, celo nadpovprečna, gibalno pa v velikem, ogromnem zaostanku.
Nihče ne ve, kdaj bo na vrsti on sam ali njegovi otroci
V zimskih časih z Mišo včasih obiščemo tudi urgenco. To pač spada v življenje, ko imaš otroka s posebnimi potrebami
Takrat sem spoznal, da če se midva ne bova borila za Mišo in njeno prihodnost, se ne bo nihče. Sledila je vseslovenska akcija #HelpMisaWalk, pri kateri je veliko vlogo igral tudi Petrol in po kateri je izgledalo, da bo na koncu še vse v redu, a danes vem, da je to bitka, ki ne bo nikoli končana. Miša pač ne bo nikoli pretekla maratona ali prehodila Pot spomina in tovarištva. A hkrati mi je prav ta izziv, pred katerega je bila postavljena naša družina, ponudil neke nove poglede na življenje.
Tudi marsikateri starš verjetno še vedno misli, da so naši otroci nek nebodigatreba, zaradi katerih njihovi otroci ne napredujejo kot bi sicer, saj jim učitelji posvečajo preveč pozornosti. A hkrati se ne zavedajo, da nihče ni varen in da je morda že danes ali jutri na vrsti njihov otrok ali celo oni sami. Včasih je dovolj že lažja prometna nesreča. Ali pa samo odhod v trgovino. Pa da ne bo pomote. Tega ne želim nikomur, čisto nikomur na tem svetu. A zavedanje, da nihče ni varen, da je danes lahko s teboj vse v redu, jutri pa morda že ne več, je v družbi po mojem skromnem mnenju vse premalo prisotno. Prav v ta namen sem napisal in na Facebooku objavil mladinski roman Kasta in prijatelji, ki obravnava prav to tematiko. Sledili mu bosta sicer še dve nadaljevanji.
Ponosen sem na nas: Mišo, ženo in nase
Z Majo sva se poročila 8. junija 2011
Rad se spomnim dogodka, ko smo po več kot enem mesecu bivanja v ZDA, kamor sva z Majo peljala najino Mišo na resno operacijo hrbtenjače in osnovno rehabilitacijo po njej, pristali na Brniku. V Ameriki je bilo še pravo poletje, Ljubljana pa nas je pričakala zavita v meglo in oster jesenski mraz, čeprav je bil šele konec septembra. Zaradi prtljage in ker z Mišo pač ni vedno lahko, smo počakali, da se je letalo povsem izpraznilo, sam pa sem se zavedel, kakšna velika avantura je za nami. Kot da bi za menoj prišel en cel mesec in vse, kar smo v njem doživeli.
Takrat sem pokleknil k sedežema, na katerih sta sedeli, in jima povedal, da sem ponosen na nas in da si v tem trenutku ne bi želel biti nikjer drugje kot ravno z njima. No, to je recimo samo en dogodek, ki mi vedno nariše nasmeh na ustnice, seveda pa jih je bilo v življenju še zelo zelo veliko in bi lahko našteval do onemoglosti. Prav tako pa sem v življenju doživel tudi ničkoliko najrazličnejših negativnih lekcij. Od zdravja, prehrane, družine, financ, alkohola … a tudi zaradi vseh teh izkušenj šole življenja sem morda danes prav to, kar sem.
Pravi prijatelji so tisti, ki ostanejo
Družina in prijatelji so zame najpomembnejši. Vse, čisto vse v življenju je nadomestljivo, a izgube družine in iskrenega prijatelja ni moč nadomestiti. Wil Wheaton v filmu “Stand by me” (po noveli Stephena Kinga) dahne, da ljudje prihajajo in odhajajo v naša življenja kot natakarji v restavraciji.
A pravi prijatelji so tisti, ki ostanejo. Z nekaterimi morda zaradi različnih življenjskih poti izgubiš vsakodnevne stike, a ko jim sredi noči pošlješ sms, te bodo čez dve minuti poklicali in vprašali, kako si kaj.
Verjamem v skušanje duš in svobodno voljo
Včasih smo na našem servisu tudi malo otročji
Zame je življenje samo en delček potovanja duše. Ne, ne verjamem v nebesa in pekel, če nič drugega, bi bila to ena velika potrata energije. Imaš eno življenje in to je to? V tem primeru sem torej večino let, ki so mi bila iz nekega neznanega razloga dana, porabil za objokovanje svoje usode in okrivljanja sveta za vse slabo, kar se mi je v življenju zgodilo? Ne, hvala. In kaj pa otroci, ki umrejo ob rojstvu ali v prvih dneh po njem? V čem je poanta?
Vse to se mi zdi popolnoma nesprejemljivo in trdno, neomajno verjamem v skušanje duš. Moja duša živi v točno takšnem telesu in v točno tistih okoliščinah, ki si jih je sama izbrala pred rojstvom. Sama si je izbrala starše, skrbnike, družino, vse. Tudi moja Miša si je sama izbrala naju. A vseeno ne menim, da smo marionete nekih lutkarjev, ki nas vodijo skozi življenje, čeravno morda to zdaj zveni točno tako. Čas rojstva je določen, čas smrti prav tako. Vse ostalo pa je naša svobodna volja. Kaj se bomo v tem življenju naučili, kaj bomo iz njega odnesli. Ne vem, na kateri stopnji inkarnacije sem, pravzaprav sploh ne vem, če bi si to res želel vedeti. A menim, da bom iz tega življenja, za katerega sem do nedavnega verjel, da mi ga je usojeno živeti in umreti kot zguba, odnesel kar precej. Kaj si bom izbral za naprej pa … hja, bomo videli, do takrat je še relativno daleč.
Ples Zemljine preobrazbe
Rehabilitacije na Poljskem smo združili tudi z izleti v prostih dneh
Korona. Hm. Na začetku smo se je vsi bali. Spominjam se, da sem delovna oblačila v pralnem stroju pral pri najvišji temperaturi in jih, še preden sem jih stlačil v boben pralnega stroja, zalival z razkužilom. Takrat je kovid veljal malodane za kugo in bil sem tudi že na tem, da podam odpoved, da je ja ne bi prinesel domov. Pa sploh nisem bil edini. Menim, da nas je bilo takrat vse enako strah. No, že takrat sem sicer pomislil, da verjetno ne obstaja čudežna paličica, s katero bi zamahnili in bo korona čudežno izginila in vse se bo vrnilo v normalo, temveč da se bomo morali z njo naučiti živeti.
In prav to se je zgodilo. A v nekoliko preveč nonašalantnem smislu. Ljudje so nehali paziti sami nase in drug na drugega. Virusa se ne bomo znebili. Pametnejši je od nas in mutiral bo do onemoglosti. Vse dokler se ne bomo mi spremenili! Sam sicer v zvezi s celotno pandemijo gojim neko miselnost o plesu zemljine preobrazbe, ki ga je lepo povzel Marjan Ogorevc v svoji knjigi z enakim naslovom. Preberite, zanimivo branje.
Najgloblja skrivnost vesolja
V resnici si resnično želim vsem, ki so se prebili do teh zadnjih vrstic intervjuja, izdati najglobljo skrivnost vesolja. Gre pa nekako takole.
Pozor …
Z Mišo sva najboljša prijatelja
Pripravljeni?
Definitivno?
Raje preverite še enkrat
Okej
Pa ste res ziher, da ste še enkrat preverili, če ste res pripravljeni?
Okej
Vdihnite
Upam, da ste resnično pripravljeni na to
Ker takšne modrosti ne slišite vsak dan
Tudi vsako leto ne
Ja, ja, kar še enkrat preverite, ali ste res pripravljeni
Ja, saj lahko prej izdihnete, no!
Sem ziher, da niste še enkrat preverili
Časa imam še dovolj
Več kot eno uro
Okej
Tri
Štiri
Že odpiram usta
Pet
Šest …
In!
Z Mišo sva najboljša prijatelja
NAJGLOBLJA SKRIVNOST VESOLJA!
Razumeli?
Ja? Ne? Nič hudega, če niste, tudi jaz sprva nisem, nato pa se mi je med prebolevanjem korone v nekem trenutku posvetilo! Nobene skrivnosti ni. Ne obstajajo čudežni uroki. Ne obstajajo čudežne paličice. Ne obstajajo dobre vile in velikodušni škrati. Obstaja samo eno dejstvo in to je, da ni nobene skrivnosti. Ne ukvarjajte se z vprašanji kdaj, kdo, kje, kako, zakaj … poslušajte, prisluhnite svojemu notranjemu glasu in naredite točno to, kar mislite, da je v nekem trenutku prav. Kot bi rekli pri podjetju Nike: just do it! In prav zato tudi BO prav. Bolj kot bi se v nekaj silili in si postavljali tisoč nepotrebnih vprašanj, slabše bo. In ko boste to misel res sprejeli, se bo vaše življenje spremenilo v pravljico. Tako kot se je moje. Ja, tako zelo čudovita filozofija je transurfing. In če je uspelo meni, verjemite, da lahko tudi vam.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv avtorja in Petrol d.d.
, izgubljeni sin){kind=link}
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.