Amerika, Amerika! Obljubljena dežela

Amerika, Amerika! Obljubljena dežela

Amerika, Amerika! Obljubljena dežela

by 19. maj, 2019

Iz serije Doma je najlepše – zgodba številka 3, Chicago, ZDA … Če niste prebrali uvoda, ne veste, kaj je zgodba z Lublinom in Edinburghom, in kako se je potovanje po svetu začelo, pokukajte najprej sem). V naslednjih zgodbah se vračam v preteklost, natančneje v mesec maj 2010. Torej, opisal bom dogodke, ki so se odvili dve leti pred mojim potovanjem v Lublin na Poljskem in štiri leta pred tistim v Edinburgh, Škotska. Sem član Rotary kluba Maribor – Park, ki je bil ustanovljen junija 2009. Takoj smo se lotili prve dobrodelne akcije. Ob pomoči različnih organizacij in Mariborske knjižnice smo uspeli v začetku leta 2010 zbrati več kakor 12.000 knjig za naše rojake v ZDA. Predvsem nam je uspelo zbrati knjige za mlade bralce, saj se zdaj že peta generacija slovenskega porekla zavzeto uči slovenščine.

Knjige smo zložili v 216 škatel, ki so skupaj tehtale več kakor 4,5 tone. Sredi februarja 2010 smo škatle s skupnimi močmi naložili v zabojnik in jih poslali z ladjo v ZDA. Prevoznik nam je zaračunal prevoz kontejnerja iz Maribor do Kopra in iz New Yorka do Chicaga, sam transport knjig z ladjo čez Atlantik pa je bil njihov dobrodelni prispevek k naši akciji.

Tako se nas je zbralo nekaj najbolj zagretih članov in sklenilo, da bomo knjige osebno predali na dveh lokacijah, v Lemontu pri Chicagu in v mestno knjižnico v Clevelandu. Res je, v ZDA ne bi nikoli potoval, če bi ne bilo mojih prijateljev v rotarijskem gibanju in če se ne bi odločili za takšno akcijo. Tudi to potovanje je pokazalo, kot pravi stari slovenski pregovor: »Povsod je lepo, a doma je najlepše.«

A01-sprejemKučan ZDA Ivanuša za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Na obisku pri bivšem predsedniku Slovenije Milanu Kučanu

Nekaj dni pred našim odhodom v ZDA, je klubska delegacija obiskala bivšega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki je bil glavni častni pokrovitelj projekta. Ob tej priložnostni smo mu poklonili majhno spominsko darilo. Milan Kučan pa nam je izročil tri dragocene in posebne knjige za knjižnico v Clevelandu.

Tukaj nam dodam še kratko pojasnilo. Rotary International je organizacija svetovno povezanih poslovnežev in strokovnjakov iz različnih poklicev. Člani Rotary klubov po svetu skrbijo za dobrodelne človekoljubne dejavnosti, v svojih poklicih vzpodbujajo visoka etična načela in merila ter pomagajo širiti dobro voljo ter mir na svetu. Rotarijci načrtujejo in uresničujejo zelo različne humanitarne, izobraževalne in kulturne programe, ki bogatijo življenje ljudi v njihovi ožji sredini in v svetovni skupnosti.

Fundacija Rotary vsako leto zbere približno 90 milijonov USD in jih nameni za mednarodne štipendije, kulturne izmenjave ter večje in manjše humanitarne projekte, ki izboljšujejo kakovost življenja milijonom ljudi. Rotary je tudi največja zasebna dobrodelna organizacija za mednarodne izobraževalne štipendije. Znak Rotary International je zobato kolo.

Težave z vulkanom
Vulkan Eyjafjallajökull je v ozračje izbruhal velike količine pepela in nekaj mesecev motil letalski promet čez Atlantik.(foto: internet) članek Ivanuša za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Vulkan Eyjafjallajökull je v ozračje izbruhal velike količine pepela in nekaj mesecev motil letalski promet čez Atlantik. (foto: internet)

Da bi bilo naše potovanje bolj zabavno, je poskrbela še mati Narava sama. Aprila 2010 je na Islandiji izbruhnil vulkan Eyjafjallajökull. To je povzročilo izredne motnje v letalskem prometu na severni zemeljski polobli. Ko smo mi imeli rezerviran polet, maja 2010, so zračne mase nosile vulkanski pepel proti jugu in ga razprostirale čez severni Atlantik. Bali smo se, da sploh ne bomo mogli v ZDA. A so letalske družbe našle rešitev. Vseeno pa smo bili med 10 milijoni potnikov iz Evrope, ki so takrat doživeli »bližnje srečanje« z vulkanom.

Potovanje iz Maribora do Trsta smo opravili z majhnim avtobusom.

Levo: Zaradi izbruha pepela, ki ga je nosilo od vulkana proti jugu, smo se temu izognili tako, da smo leteli daleč na sever čez Grenlandijo. Ivanuša za Nabvdihni.me by Insights d.o.o.

Zaradi izbruha pepela, ki ga je nosilo od vulkana proti jugu, smo se temu izognili tako, da smo leteli daleč na sever čez Grenlandijo.

Popotnikov nas je bilo skupaj 12. V letalo smo se vkrcali na manjšem tržaškem letališču Ronchi dei Legionari in z notranjo italijansko letalsko linijo potovali do letališča Rim – Fiumicino Leonardo da Vinci. Tam bi morali ob 10:00 uri odleteti čez Atlantik do Chicaga (Chicago O’Hare International Airport). A so nas že pri prihodu obvestili, da bo naše letalo zamujalo, saj so težave zaradi vulkana na Islandiji. Letalo je prispelo na letališče šele ob 14:00 uri. Potem so potrebovali dve uri, da so ga znova pripravili za polet čez Atlantik. Tako smo odleteli ob 16:20 uri.

Notranjost Grenlandije - iz 3 km debelega snežnega pokrova gledajo le najvišji bazaltni vrhovi gora. za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Notranjost Grenlandije – iz 3 km debelega snežnega pokrova gledajo le najvišji bazaltni vrhovi gora. za Navdihni.me by Insights d.o.o.

 

A ker je vulkan Eyjafjallajökull bruhal in pošiljal pepel čez severni Atlantik, smo leteli »okoli riti v žep«. Polet je potekal ob vzhodni obali Britanskega otočja, desno

od Islandije in šele potem proti zahodu. Leteli smo čez južni del Grenlandije in nato obrnili preko Kanade do Velikih jezer in Chicaga.

Namesto predvidenih osem ur, smo leteli skoraj dvanajst ur. Med tem smo kakšnih šest ur prespali, pa smo kljub temu pred pristankom v Chicagu še videli sončni zahod istega dne.

 

Julčka pa kar po slovensko

Po končanih carinskih formalnostih, ki so trajala zelo dolgo, smo se znašli pred vrati letališča. Vozili smo svoje kovčke do izposojevalnice vozil. Dogovorjeno je bilo, da si štirje med nami priskrbimo mednarodno vozniško dovoljenje, saj smo si rezervirali dva manjša kombija znamke Chevrolet Suburban, ki sta imela tudi velik prtljažni prostor. Enega od njih sem vozil tudi sam.

Pred pultom za izposojo nas je pozdravil prijazen temnopolti Američan. Seveda pa formalnosti niso bile prav kratke. Ko smo se uspeli prebiti skozi papirnato vojno, nas je povprašal:

»Verjetno potrebujete navigacijo Garmin?«

»Seveda, jasno!« je bil moj odgovor.

»Za vsako vozilo posebej?« je vprašal.

»Seveda, jasno!« sem ponovil.

»V kakšnem jeziku pa?« je bilo naslednje vprašanje. Presenetilo me je in nisem takoj odgovoril. Prijatelj, ki mi je stal za hrbtom, pa je bleknil:

»V slovenščini, prosim!«

Temnopolti uradnik je za trenutek zastal, dvignil prst in rekel:

»Yes, yes, I have it! (Da, da, imam!)«

Stopil je v sosednji prostor in se vrnil z dvema napravama. Nekaj časa je iskal slovenščino v nastavitvah, a je ni našel. Potem je rekel:

»V teh dveh ni slovenščine. Samo trenutek!«

Spet je šel in se vrnil z drugima dvema. Tu je takoj našel slovenske nastavitve.

Vidite, Slovensko! za Navdihni.me Andrej Ivanuša by Insights d.o.o.

Vidite, slovensko!

»You see! Slovenian! (Vidite, slovensko!)« je rekel čez nekaj trenutkov in obrnil ekranček k prijatelju.

Res je bila slovenščina.

Še sanjalo se mi ni, da bi lahko sredi Amerike dobil navigacijsko napravo v slovenščini. Sopotnik, ki je izrekel »neumno« željo, je kasneje priznal, da se je samo pošalil.

Tako je potem ženski glas, ki smo ga ljubkovalno poimenovali »naša Julčka«, vodil naše poti po Ameriki v slovenščini:

»Čez nič-cela-dve milji zavijte desno. Držite se desne!«

Ne v kilometrih ali metrih, temveč v miljah in jardih, a nič ne de – Julčka je bila odlična voditeljica skozi cestno mrežo v ZDA.

Kako sem v Ameriki poceni kupoval

Vse skupaj se »začelo« že kar prvi dan V ZDA. V hotelu, ki je sicer imel velike in udobne postelje, zajtrka ni bilo mogoče dobiti.

Tako smo se napotili do najbližje zajtrkovalnice dve ulici naprej in tri na levo le našli zajtrkovalnico, ki je ponujala tipične ameriške zajtrke z obilico jajc v prahu pripravljenih na vse mogoče načine in kot obvezna priloga je bila močno prepečena slanina. Da je bila tanka kot papir, ni potrebno omenjati. Ob tem so ponudili še skodelico kave v plastičnem lončku s pokrovčkom in slamico. Kava je bila bolj »češpljeva voda« kot kava, a naj bo. Cena zajtrka na ceniku je bila 4 dolarje. Hitro sem preračunal po tečaju, ki je bil 1 evro je 1,26 dolarja, oziroma 1 dolar je 0,79365 evra, in če zaokrožimo, je faktor za hitri preračun 0,8, torej 4 x 0,8 = 3,2 evra. Zajtrk je bil kljub vsemu poceni.

Popečena jajca v prahu by Andrej Ivanuša za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Popečena jajca v prahu

Nekdo med nami se je žrtvoval in je vse skupaj plačal, s pripombo, da bomo že potem obračunali. Cena, ki jo je plačal za osem zajtrkov, je bila 36,88 dolarjev. Da zmnožek nekako ne ustreza, ni nihče opazil. Po ogledu mesta smo šli na kavo v drugo restavracijo in drugi plačnik je pričel po prejemu računa nekaj godrnjati. Plačal je kljub temu. Vrnili smo se v hotel. Tam smo sedli v preddverje in plačnika sta pričela vleči iz žepov račune in preračunavati koliko je kdo dolžan za zajtrk in za kavo. Za kavo je naš prijatelj rekel, da vse »časti« in ni problema, za zajtrk pa smo vztrajali, da drugemu plačniku povrnemo denar. Vzel je listek in delil 36,88 z 8, kar je dalo rezultat 4,61 dolarja po »glavi«. Hop, kaj je zdaj to? Na ceniku je bila cena 4 dolarje.

Preverili smo listek in cena je bila 4 dolarje + tax1 0,31 + tax2 0,12 + tax3 0,18, kar je bilo skupaj 4,61 dolarja in potem pomnoženo s številom osem, kar je tudi ustrezalo. Malo smo razmišljali kako in kaj. Potem smo preverili še račun za kavo in tudi tam je bila cena s cenika + tax1 + tax2.  Hej, tu je manjkal »tax3«.

Hm, torej so vse cene na cenikih neto in ne bruto, kot smo vajeni od doma? Ker »tax« pa že pomeni davek, če znamo kaj angleščino! Če je tako, zakaj je toliko različni davkov? Zakaj je število davkov na dveh lističih različno?

Na koncu smo se poenotili, da so na cenikih neto cene in je potrebno prišteti davke, ko plačaš. A zdelo se nam je nesmiselno. Vajeni smo, da je v maloprodaji cena navedena z davkom na dodano vrednost. Tiste majhne številke, ki predstavljajo neto ceno pa niti ne pogledamo. A problem je ostal, ker iz obeh lističev nikakor nismo mogli preračunati kolikšen je skupni procent davka. Po prvem je znašal 15,25%, po drugem pa 12,25%. Prijateljica je med sprehodom skočila v prodajalno in si kupila dve majici s sliko Chicaga. Ko smo primerjali še njen račun, je tam bil odstotek vseh davkov skupaj 20%.

Uganke nismo mogli razvozlati, ker so bili lističi iz zajtrkovalnice, restavracije in prodajalne le t.i. »slip« lističi, kjer je vse zapisano s kraticami in šiframi. Le beseda TOTAL je bila popolnoma razumljiva.

Pogled iz našega hotelskega balkona proti središču mesta, ki se razprostira ob reki Chicago. Vy Andrej Ivanuša za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Pogled iz našega hotelskega balkona proti središču mesta, ki se razprostira ob reki Chicago.

Šele, ko smo prejeli račun za hotelsko nočitev, se je razjasnilo, kako so lahko davki različni. Na računu so jasno zapisani vsi davki, ki jih je potrebno plačati.

ladja-rečni taksi

ladja-rečni taksi

Pa poglejmo, kako to gre v ZDA.

Holiday Inn Mart Plaza Hotel (vendar le osem nadstropij v zgornji polovici, spodaj je redakcija mestnega časopisa Chicago Sun-Times)

Holiday Inn Mart Plaza Hotel (vendar le osem nadstropij v zgornji polovici, spodaj je redakcija mestnega časopisa Chicago Sun-Times)

Najprej je neto cena nočitve, ki znaša za dvoposteljno sobo 109,00 dolarja (109 x 0,8 = 87,20 evra na sobo, oz. 43,60 evra na osebo). Nato sledi prodajni davek (sales tax) 7,75%, naslednji je mestni davek (city tax) 3% in zadnji je okrožni davek (county tax) 4,5%. Končna cena za dvoposteljno sobo, nočitev brez zajtrka, je 125,63 dolarja (100,50 evra na sobo, oz. 50,25 evra na osebo), v hotelu, ki je primerljiv z našimi tremi zvezdicami sredi mesta na najboljši lokaciji.

Na računu za kavo ni bilo mestnega davka, ker je mesto Chicago pač sprejelo odločitev, da ne bo obdavčevalo kave in nekatere druge pijače, kot je na primer čaj. V zajtrkovalnici je bila kava del skupne ponudbe in tudi ni bila obdavčena z mestnim davkom, jajca v prahu na 100 in en način ter popečena slanina pa so bila.

Tako smo končno razumeli, zakaj so cene na ceniku zapisane kot neto vrednosti. Vsaka država, vsako mesto, vsako okrožje lahko določi davke po svojih potrebah skladno z zelo ohlapno zakonodajo. Pri tem so davki odvisni tudi od vrste izdelka ali usluge, ki jo kupimo.


(levo:) Najvišja stavba v Chicagu – Willis Tower, prej imenovan Sears Tower. S 527 metri končne višine je druga najvišja zgradba v ZDA, ob izgradnji pa je bil najvišja na svetu.

Seveda mi žilica ni dala miru in sem se dal zapeljati prav na vrh, kjer je razgledna restavracija.

(desno in spodaj:) Sijoči fižolček (Shinny Bean) je največja atrakcija. Narejen je iz stekla, dejansko je to velikansko ogledalo. Najbolj zanimiv je vsekakor pogled iz notranjosti. Vsi ga tako imenujejo, čeprav je umetnik Anish Kapoor (britanski umetnik rojen v Indiji) skulpturi nadel ime Cloud Gate (Vrata oblakov).

 

 

Sistem davkov je v ZDA izredno kompleksen. Davke lahko plačate različnim upravnim enotam in na različne načine. Tako lahko pobirajo svoje »prometne« davke lokalne skupnosti, kot so mestne četrti, mestne skupnosti, občine (district) ali okrožja (county). Celo določene majhne skupnosti lahko pobirajo davke, recimo šolsko okrožje, pa tudi javne uprave, na primer mestna uprava za javni prevoz, skupnost izposojevalcev vozil, ipd. Svoj lonček na koncu pristavita še uprava posamezne države in zvezna uprava na nivoju vseh ZDA. Načeloma bi naj skupaj vsi davki ne presegli vrednosti 25% od neto cene izdelka ali usluge.

Sistem je marsikje podoben tudi pri dohodninski napovedi, in sedaj mi je popolnoma jasno, čemu ubogi Američani za njeno sestavo potrebujejo pomoč davčnih svetovalcev.

Pusti jih, so turisti!

Chicago je največje mesto v državi Illinois v ZDA in leži ob jezeru Michigan, ob enem od petih Velikih jezer na meji med ZDA in Kanado. Leži ob ustju reke Chicago. Leta 1800 se je majhen zaselek razvil v veliko pristanišče in postal komercialni center Srednjega zahoda (Midwest). Leta 1871 ga je prizadel velik požar, ki je uničil skoraj vse mesto.

Prvič je mesto omenjeno leta 1688 v francoskih zapiskih. Njegovo ime izhaja iz jezika Indijancev plemena Algonquin, ki so področje imenovali ‘shi-kaak-wa’, ker pomeni ‘mesto smrdljivih česnovih čebulic’. Namreč, ob ustju reke še danes raste divji česen (tudi pomladna čebula, latinsko: Allium tricoccum), ki ima značilen in močan vonj. Francozi so originalno ime »pofrancozili« v Chicago. Kasnejši angleški naseljenci pa so to ime prevzeli.

Seveda smo si ob vseh obveznostih, ki smo jih imeli, vzeli dovolj časa za raziskovanje mesta. Za to je najbolj primerna mestna železnica, ki je zgrajena nad cestami v višini prvega ali drugega nadstropja. Vodila nas je do skulpture Shinny bean, ki je dejansko velikanski fižolček narejen iz zrcala gigantskih razmerij, kasneje pa do mestnega akvarija Shedd Aquarium.

A pripetilo se nam je, da smo na poti nazaj zgrešili progo. Tista, ki smo jo izbrali, pa nas je zapeljala v črnski geto. Ko smo opazili zmoto, smo se odločili, da se odpeljemo do končne postaje in potem nazaj do tja, kjer smo vstopili. Nato pa bi šli s pravo progo do hotela. Vendar je bilo vedno manj belopoltih potnikov in vedno več temnopoltih. Na koncu smo bili edini svetlopolti v vagonu mestne železnice. Izstopajoči potniki so čudno pogledovali k nam.

Ko smo prišli do konca, smo odšli do temnopoltega voznika in mu pojasnili svojo zadrego in načrt vrnitve.

»Prav,« je rekel. »Vendar vam svetujem, da počakate name kar v vagonu. Vas bom zaklenil notri. Res vam ne priporočam, da hodite okrog. Odhod bo čez petnajst minut.«

Tako smo sedeli in opazovali okolico. Hiše so bile v grozljivem stanju. Mnoge so bile v stanju skorajšnje porušitve. Med dve hiši je nekdo vrinil še eno. Strešni nadstreški so se stikali in okna iz sosednjih stavb so bila oddaljena največ za kakšen meter ali dva. Videti je bilo, da je lastnik postavil še eno hišo za najemnike. Ker ni imel dovolj prostora v hiši, je kar spredaj na fasadi zgradil stopnišče v drugo nadstropje.

Cestna železnica »dela senco« vozilom pod njo za Navdihni.me by Insights d.o.o. piše Andrej Ivanuša

Cestna železnica »dela senco« vozilom pod njo

Voznik se je vrnil in nas odklenil. Potniki so pričeli prihajati, a samo črnopolti. Skupina mladcev je nekaj šepetala med seboj in skrivaj pogledovala proti nam. Potem smo slišali enega med njimi, ki je zamahnil z roko:

A15-kočija Luksuzna turistična kočija je vozila ponoči le po najbolj varovanem delu mesta. Piše Andrej Ivanuša za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Luksuzna turistična kočija je vozila ponoči le po najbolj varovanem delu mesta.

»Eh, pusti jih! Kaj ne vidiš, da so turisti?!«

Res, komaj smo čakali, da smo lahko zapustili ‘črnsko’ progo.

Pa tudi sicer ni bilo zdravo, da si se pozno zvečer potepal po mestu. Glavna avenija je bila dobro razsvetljena. Na njej je bilo mnogo dragih trgovin. Pred vsako trgovino in lokalom sta dežurala po dva varnostnika. Po pločniku so patruljirali policisti, ki so jih podpirali kolegi v policijskih limuzinah na ulici. Tukaj si se lahko sprehajal. A ne bi bilo dobro, če bi zavil v katero izmed stranskih ulic.

Konzul Jurček pelje babico domov

V torek, 11. maja 2010, smo bili dogovorjeni za popoldanski obisk in predajo knjig v Slovenskem kulturnem centru v Lemontu pri Chicagu ki deluje v okviru Slovenskega verskega središča (Slovenian Catholic Mission).

Ob vstopu v njihovo čitalnico smo se prepričali, da so zbrane knjige resnično prispele v ZDA, saj so nas čakale, da jih vzamemo iz škatel in jih zložimo na police. Ob tej priložnosti so nam tam živeči Slovenci priredili nepozaben sprejem s kulturnim programom. Nato so nas pogostili in zavrteli smo se lahko ob zvokih slovenske polke. Povabili so nas v “čisto pravo slovensko” gostilno sredi ZDA, kjer je bilo mogoče dobiti še Laško pivo in izbrana slovenska vina.

Takrat je bil slovenski konzul v Clevelandu Jure – Jurček Žmauc, ki je rojen v Mariboru. Sam je bil tudi zelo zaslužen, da so knjige prispele do tja, kamor smo jih poslali. Za slovenski center smo namenili 4.000 knjig. Tako smo se tega dne srečali v bližnjem McDonaldsu in skupaj nadaljevali pot do kulturnega centra.

A16-lemont-frančiškan za Navdihni.me by Insights d.o.o.piše Andrej Ivanuša

Sprejel nas je Metod, vodja slovenskih Frančiškanov v Lemontu

Tam nas je sprejel Metod, vodja slovenskih Frančiškanov v Lemontu, in na kratko opisal njihovo delovanje. Povedal je, da starši slovenskih korenin vsako soboto pripeljejo otroke na pouk slovenskega jezika.

Okrasni otoček v ribniku kot model Blejskega otoka.

Nekateri se vozijo uro ali še več, da pridejo. Otroci so pri pouku, starši pa pomagajo pri urejanju centra. Ker je več verskih skupnosti v ZDA, vsaka od njih čez poletje na določeno soboto ali nedeljo pripravi druženje. Tako se zberejo Slovenci iz različnih krajev, imajo skupno mašo, potem pa pripravijo slovenski piknik. Tudi sami smo se prepričali, da je center lepo urejen. V parku je ribnik z otočkom, ki v pomanjšanem merilu prikazuje Blejski otok.

»Prava« slovenska gostilna, kjer dobiš Laško pivo

Naslednji korak je bila uradna predaja knjig z bogatim programom, ki so ga pripravili za nas potomci slovenskih priseljencev v kulturni dvorani. Ob njej je knjižnica, kjer so naše zbrane knjige našle svoje mesto.

Otroci pete generacije Slovencev rojenih v ZDA, ki govorijo slovensko in so pripravili program v slovenščini.

Program so pripravili otroci, ki so že peta generacija v ZDA. Po programu je sledila zabava in pogovori. Obiskovalcev od blizu in daleč je bilo toliko, da so zasedli vse stole v glavni dvorani. Bilo je veselo in vse skupaj se je zavleklo pozno v noč.

Tako sem slišal, da starejša gospa pravi mlademu moškemu:

»Jaz bi še bila tukaj. Do konca!«

Njen spremljevalec je rekel:

»Babica, saj veš, da me jutri čaka služba. Zgodaj moram vstati in največ do desetih sva lahko tukaj.«

»Prosim, jaz bi rada ostala do konca!« je moledovala njegova babica.

»Pa saj veš, da ne morem!«

Takrat je pristopil konzul Jurček in rekel:

»Draga gospa, ni problem, vas jaz zapeljem domov, ko bo konec.«

Babica in vnuk sta onemela. Vnuk je nato izdavil:

»Gospod konzul, res ne bi bilo treba …«

»Ne, ne, saj ni problem. Vašo babico bom že pripeljal domov. Sam moram tako ali tako nazaj v Cleveland in vi stanujete ob moji poti.«

Obrnil se je h gospej:

»To pa že lahko naredim za vas!«

Vnuk je zajel sapo, da bi znova ugovarjal. A ga je babica prehitela. Vrgla se je konzulu v objem in se mu pričela gostobesedno zahvaljevati.

Tako se je na koncu vnuk sam odpeljal domov že ob deveti uri. Konzul Jurček pa je njegovo babico s svojim avtom zapeljal domov krepko čez polnoč, ko smo se vsi poslovili.

NASLEDNJA ZGODBA: CLEVELAND, NAJVEČJE SLOVENSKO MESTO NA SVETU

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.


Fotografije: osebni arhiv Andreja Ivanuše

O Andreju: Je pisatelj, založnik, esejist, urednik, novinar in oblikovalec spletnih strani, filatelist, ljubiteljski fotograf, predsednik Društva ustvarjalcev spekulativnih umetnosti ZVEZDNI PRAH ter urednik in oblikovalec fanzina za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor ter svet Drugotnosti JAŠUBEG EN JERED – NOVICE IZ DRUGOTNOSTI. Napisal je otroški fantazijski roman Čudovita potovanja zajca Rona v štirih knjigah, dva znanstveno fantastična romana Svetodrev in Rheia, epsko mitološko pesnitev Vilindar in kratke fantazijske  zgodbe zbrane v knjigi Na robu sveta. Nekatere so bile izdane tudi v angleškem, hrvaškem in srbskem jeziku.

 

No Comments so far

Jump into a conversation

No Comments Yet!

You can be the one to start a conversation.

<