Andraža Stropnika in njegovo dekle ter njegovo v.d. taščo in v.d. svaka sva z Gorazdom spoznala letos na popotovanju po Islandiji. Kot ni naključij, ampak je vse na-ključ, nas je pot v majhnem kombiju z odštekano vodnico Nino ter »teto Milenco«, kot smo klicali našo osmo potnico, združila v enem nepozabnih doživetij. Takšnem, kjer so padale maske in se odkrivale globine. Prav vsak od teh popotnikov bo našel mesto v našem Navdihni me (če se bodo le strinjali, seveda (smeh)). Začenjamo pa z Andražem; iz več razlogov: ker ga povezuje enaka avtoimuna bolezen kot našo Danajo, je le eden med njimi. Dejstvo je, da smo Andraža spoznali kot mladega (23 let šele šteje), a izjemno vizionarskega, odprtega, poštenega mladeniča, ki sebe opisuje skromno: »sem delaven, komunikativen, iznajdljiv in trmast fant.« Je pa še toliko, toliko več: nekdaj vrhunski košarkaš, mlad prevzemnik eko kmetije, kmalu magister ekonomije … in tu je njegova navdihujoča zgodba (op. uvodnik je izpod peresa urednice Natalie Cvikl Postružnik).
Iz outsiderstva …
Kot otrok sem se vedno počutil nekakšnega outsiderja, ker se nikoli nisem mogel poistovetiti z večino. Vedno sem se že kot majhen otrok boril za poštenje. Le tega sem z svojo trmo (po horoskopu sem bik) vedno želel tudi uveljaviti. Že kot otrok sem povedal staršem in prijateljem, da zame se ni potrebno sekirati, kajti meni bo v življenju uspelo (smeh). Največji strah v življenju mi predstavlja strah pred neuresničenim potencialom.
Moja življenjska pot je bila že do sedaj res polna vzponov in padcev. Največ temeljnih vrednot za življenje so mi v otroštvu dali starši in stara starša. Širino kot 14-letnemu mladostniku pa mi je dala košarka, kjer sem najprej spoznal celotno Slovenijo, potem pa tudi širše. Košarka je bila zame v mojem življenju vse. Že kot 10-letnik sem na košarki neizmerno užival in mi je bila grožnja s prepovedjo košarke najhujša možna oblika kazni. Sicer nikoli ni prišlo do tega, ampak metoda je bila učinkovita.
… v vrhunskega košarkarja pri pičlih 12 letih
Tam nekje pri 12 letih pa mi je postalo jasno, da sem boljši od konkurence v domačem klubu. Takrat me je legendarni trener Mile Čepin vzel med starejše dečke, kot najmlajšega, in takrat sem začel sanjati o košarkarskem življenju. Nato se je napredek zgodil zelo hitro in sem s 14 leti že prvič igral za mlajše selekcije slovenske reprezentance. S 15 leti sem kot takrat najmlajši igralec v zgodovini prve slovenske lige debitiral za člane KK Elektra Šoštanj. S kadetsko reprezentanco, katere član je bil tudi Luka Dončić, sem osvojil mednarodni turnir na Madžarskem in v tem času vedno igral vidno vlogo.
Sedaj ko gledam nazaj, je bil to verjetno mnogo prehiter vrhunec kariere.
Poškodba me za leto dni prikuje … a se vrnem. In spoznam …
Andraž in Hopsi
Za tem pa je sledila prva resna poškodba in zelo dolg in boleč povratek na igrišča v času, ko bi se moral najbolj dodatno razvijati. Takrat so se tudi prvič v dolgih nočeh sanje o košarkarski karieri začele razblinjati. Nisem odnehal in se ponovno spravil na visok nivo. Kot 17 in 18 let star sem igral za člansko ekipo Hopsov iz Polzele. Na Polzeli se je takrat igrala dobra košarka v zgornjem delu prve lige in po mnenju vodstva kluba in trenerja nikoli nisem prišel na nivo, da bi dobil resno vlogo v ekipi in morda naredil prepotreben odskok za nadaljevanje kariere v tujini. Bil sem še del širše mladinske reprezentance, kar si štejem v čast, saj se mi je uspelo vrniti po enoletni pavzi.
Žal pa mi je hitro postalo jasno, da so me določeni posamezniki v razvoju prehiteli. To so bili trenutki, kjer sem se prvič začel spraševati, kaj početi v življenju, če moje življenje ne bo košarka. Skrajšano: košarko sem živel, jo imel rad in vse podrejal njej do svojega 19 leta. Sam bom rekel, da sedaj po nekje štirih letih, ko se oziram nazaj, sem izredno vesel za košarkarsko izkušnjo, ki so jo v športu doživeli redki, kajti dala mi je mnogo discipline in znanja o ljudeh. Najbolj od vsega pa me je košarka v obdobju, ko ni šlo vse kot po maslu prizemljila, in me učila potrpežljivosti. Na nek način jo jemljem kot moderno različico služenja vojaškega roka.
… da je čas za drugačno odločitev
Pri 19 letih pa sem sprejel eno najlepših odločitev v svojem življenju. Ker ni bilo interesa za majhno kmetijo, sem se zaradi žuljev in garanja generacij odločil, da zadevo prevzamem jaz. Vse svoje prihranke, energijo in čas sem namenil v to, da sem takrat prevzel kmetijo svojih starih staršev iz spoštovanja do tega, kar se je dolgo ustvarjalo. V dveh letih covida (pozitivna stran, ker je bil čas) pa sem z izdatno pomočjo družine in prijateljev obnovil večino poslopij in zamenjal mehanizacijo ter letos prvič vzredil ekološka goveda za lastne potrebe, s katerimi bi zaradi življenjskega sloga rad tudi nadaljeval. K zgodbi o kmetiji se še vrnem.
Košarko sem postavil najprej na stranski tir, ko sem se med 17 in 19 letom odločal, kaj narediti sam z sabo za naprej. Moj glavni cilj v košarki je bil to, da do 35 leta delam, kar me veseli (torej se profesionalno ukvarjam s športom) in pri tem zaslužim toliko, da bom iz tega obdobja lahko preživljal družino in sebe. Ker sem človek, ki ne maram polovičarstva, sem se odločil, da se sicer z zamikom svoje generacije, ampak vseeno, vpišem na ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Vedno sem imel poleg košarke še ekonomsko žilico. Sedaj ko zaključujem dodiplomski študij, vem da sem na pravi smeri in je bila odločitev za šolanje na najtežji ekonomski šoli v Sloveniji prava.
A preizkušenj še ni konec. Ujame me diagnoza: diabetes tipa 1
Največja sprememba na življenjski slog in pogled na samo življenje pa mi je bila diagnoza s sladkorno boleznijo tipa 1 pri 22 letih. Vedno sem živel športno življenje in spoznanje, da bom najverjetneje do konca življenja na zdravilih, je bilo težko predelati zaradi bolezni, ki jo kot avtoimuno obolenje dobijo predvsem otroci. Diabetes tipa 2 pa je za starejše ljudi, ki ne živijo najprimerneje. Prvi teden je bil naporen, kajti vprašaš se: zakaj ravno ti? Pa saj nisem tako napačen?
Kot vsako bolečino je tudi to zacelil čas. Rekel bi, da se je to zame zgodilo dokaj hitro. Bolezen sem sprejel. Mogoče še ne stoodstotno, ampak blizu pa sem. Sem si pa hitro rekel, da je očitno to moje breme, ki se mi ga je naložilo že tako zgodaj v mojem življenju. Odločil sem se, da je to bolezen, ki me ne bo definirala, kajti z zdravo prehrano, rednim uravnavanjem sladkorja z zdravili in telesno aktivnostjo, primerno za bolezen, lahko precej reduciram vpliv bolezni na svoje življenje.
Življenje je darilo; bodite hvaležni in razmišljajte s svojo glavo
Življenje sem vedno imel za dar, ki ga le izbrani dobimo v takšni obliki, ampak vselej sem preveč hitel in hrepenel po nekaj več. Vmes bi tudi rekel, da me je zaneslo na materialistično stran, kjer pa sem hitro ugotovil, da se človek začne vrteti v prazno, kajti vedno si lahko kupiš nekaj več, pa še vedno ostaneš nič. Vse to bi rekel, da je preteklost, kajti zame so v življenju najbolj pomembni ljudje okoli mene. Stvari bodo prišle in odšle. Tisti najbližji, ki so ob meni v dobrem in slabem, so mi najpomembnejša dobrina in zanje sem neizmerno vesel in hvaležen. Življenja ne jemljem za samoumevnega in poskušam zaužiti vsak dan, čeprav je to v današnjem svetu izredno težko zaradi hitrega tempa. Dan danes v svetu kapitalizma smo ljudje po mojem mnenju dosti nadzirani in vodeni v smeri, ki si jih sami težko predstavljamo, zato se mi zdi, da je zame in enkrat za mojo družino zelo pomembno, da razmišljamo s svojo glavo. Upam, da bomo spoštovali tradicijo, živeli za danes in ustvarjali za boljši jutri.
Narava me polni z energijo
Potovanje po Islandiji v preteklem poletju mi je dalo novo dimenzijo, kar se tiče narave. Naravo doživljam kot nekaj nadzemeljskega in si v prihodnosti želim še več stika z njo, kajti že zdaj lahko rečem, da pozitivni energijski učinki narave same po sebi dajejo moč in bistrijo um kot redko katera kurativa ob problemih. Hoja po visokogorju mi je – in upam, da mi bo še naprej – predstavljala hobi, pri katerem se počutim svobodnega. Prav tako rad smučam in igram tenis.
Služba naj bo namenjena »dajanju kruha na mizo«
Sedaj ko sem bom počasi podal na podjetniško pot po končanem študiju, vem, da se bo življenje študenta spremenilo v življenje človeka z željami in ambicijami po uspehu na poslovni poti. Kljub temu pa bi rad delal in ustvarjal za svojo družino, ki si je želim v prihodnosti. Na nek način čutim, da bom ustvarjal zanje.
Služba naj bo namenjena temu, da bova s partnerko sposobna »dati kruh na mizo«, kmetija naj bo hobi program za sprostitev in delo v naravi, kajti preko majhne vikend kmetije bi zase rad ohranjal vrline, kot sta skromnost in poštenje. Vzgoja otrok delno iz mestnega vrveža bo po mojem mnenju zanje ključna in to jim bi rad nudil preko stika z naravo.
Rad bi, da me tudi v prihodnosti opisujejo isti pridevniki
Rad bi prepotoval svet ter se naučil čim več novega, kajti širino v umu ti po mojem mnenju lahko da širok asortima novih dogodivščin in denimo anekdot in izkušenj drugih v najrazličnejših oblikah. Poleg tega bi rad še vedno hodil v hribe in tako ohranjal spomine na športne dni. Rad bi ohranil pridevnike, ki me danes opisujejo, na način, da bodo veljali tudi v prihodnosti. Za dosego tega cilja se bom vedno zgledoval po ljudeh, ki so pametnejši od mene. Vedno bi se rad učil več na napakah drugih, kot pa na svojih napakah. Predvsem pa bi rad delal na tem, da zaupam sebi in svojim sposobnostim.
Za konec bi dejal, da ne glede na to, kaj ti življenje vrže pod noge, se je vedno po padcih potrebno pobrati in če je volja, bodo prišli tudi rezultati. Včasih bo dolgo trajalo, preden bodo vidni, ampak potrebno je verjeti v uspeh.
Andraž, Gorazd (Navdihni me) in Leon (Andražev v. d. svak) na Islandiji
Foto: osebni arhiv sogovornika in Izida Vita
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.