Anita; ko osebno poslanstvo dobi krila v skupnosti

Anita; ko osebno poslanstvo dobi krila v skupnosti

Anita; ko osebno poslanstvo dobi krila v skupnosti

avtor 8. avgusta, 2023

Za poletni intervju te serije sem izbrala mag. Anito Hrast, idejno vodjo certifikatov “Vodja in Strateg za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj” pri inštitutu IRDO. Je ženska, ki je na področju družbene odgovornosti v Sloveniji orala ledino, od leta 2004 naprej je soustanoviteljica in direktorica inštituta IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti. Ob tem pa k svojemu poslanstvu pristopa s srčnostjo, nasmehom in čutom za sočloveka. Na strokovnem področju je soavtorica in urednica mnogih knjig ter drugih publikacij, organizatorka tradicionalne IRDO mednarodne konference “Družbena odgovornost in izzivi časa” ter Horus – Slovenske nagrade in certifikata za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj, je tudi višja predavateljica na DOBA – Fakulteti za uporabne poslovne in družbene študije Maribor, in še bi lahko naštevali. Bolje, da se v navdihujočem prispevku predstavi kar sama.

Večji, kot je odpor, večja je sprememba

Anita, si mama IRDA (Inštituta za razvoj družbene odgovornosti) ter idejna vodja  certifikatov »Vodja za DO in TR podjetja« ter »Strateg-inja za  DO in TR«. Kaj tebi osebno pomenita TR (op. ur. »trajnostni razvoj«) ter DO (op. ur. »družbena odgovornost«), kako ju dojemaš in kje še vidiš možnost nadaljnjega razvoja inštituta? 

Meni osebna odgovornost pomeni orodje za dosego trajnostnosti in s tem posredno tudi trajnostnega razvoja. Družbena odgovornost je namreč zelo povezana z osebno odgovornostjo, z našimi vrednotami, odnosom do vsega, tako živih kot neživih bitij, narave, stvari, družine, družbe, dela, življenja. Kaže se v vsem, kar delamo. Naše vrednote usmerjajo naša ravnanja, ta pa ob ponavljanju postajajo naše navade. Jih pa le težko spreminjamo, saj je lažje početi to, kar smo navajeni. Zasl. prof. ddr. Matjaž Mulej bi rekel, da če ti ne mečejo polen pod noge in puščic v hrbet, ne delaš nič novega. Torej, če delamo nekaj novega, naletimo na veliko ovir, odpora. Večji kot je ta odpor, večja je sprememba.

Anita – poslovna ženska z nasmehom povezovanja

Mi se z odporom srečujemo že 19 let, odkar sem ustanovila inštitut IRDO, 18 let pa intenzivno sodelujem z ddr. Matjažem Mulejem, zaslužnim profesorjem iz Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, ki je z leti postal tudi naš soustanovitelj. In seveda uspešno že skoraj 20 let pri IRDO inštitutu sodelujem še z mnogimi drugimi, brez katerih IRDO ne bi zmogel obstati na trgu. Tako ustvarjamo medgeneracijsko sodelovanje. Tudi Nomi Hrast je pred leti postala soustanoviteljica inštituta, pred tem so bili soustanovitelji še Vinko Kurent, Angelca Ademovič, Stanko Obradović, mag. Natalie Cvikl Postružnik, dr. Andrej Fištravec, ki so kasneje kot so-ustanovitelji izstopili, po svojih močeh pa sodelujejo z nami še vedno, kdor lahko. Vsekakor so naše delo vsi omenjeni strokovno zelo podprli, brez njih in številnih drugih strokovnjakov, znanstvenikov, podjetnikov, mladih, prostovoljcev in pogodbenih sodelavcev, zaposlenih … vseh aktivnosti ne bi zmogli.

Kako vidim prihodnost inštituta IRDO? Še naprej si želim, da bi tkal mnoga povezovanja, ustvarjal in izvajal izobraževanja na temo upravljanja družbene odgovornosti in trajnostnosti v podjetjih, organizacijah. Delo s podjetji, z mladimi, z znanstveniki, raziskovalci in številnimi drugimi nas vedno znova navdihuje, saj se vzajemno učimo in skupaj soustvarjamo boljšo družbo, skrbimo za naravno okolje in lasten razvoj.

V 20 letih je koncept družbene odgovornosti in trajnostnosti prešel iz prostovoljske osnove v zakonodajo

Kje in kdaj pa se je sploh porodila ideja o lastnem inštitutu, kdo so bili ključni ljudje ob tebi in na kak način ste pričeli dosegati pomembne učinke po Sloveniji, v partnerstvo tudi pridobivati mnoge in raznolike organizacije? Kako si se v tem času razvijala sama? 

Lahko rečem, da je inštitut IRDO zame pravi učitelj vsega, zlasti preko njega spoznavam svoj odnos do sveta, znanosti, podjetništva, nevladništva, vladnih organizacij, mladih, znanstvenikov, strokovnjakov, podjetnikov…. Dejansko vsega. Preko tega trpim in rastem, se učim, doživljam veliko lepega, vmes seveda tudi kdaj kaj manj lepega. Takšno je pač življenje. Ko sem dala pred skoraj 20-timi leti pobudo za njegovo ustanovitev, sem si želela, da bi to bila krovna organizacija, ustanovljena na vladni ravni, ki bi v Sloveniji (tako kot v mnogih drugih državah EU) koordinirala to področje. Žal so na takratnem ministrstvu za gospodarstvo dejali, da za enkrat za takšne teme v proračunu ni denarja, podoben odgovor sem dobila s strani mestne občine, kasneje pa tudi na področju raziskovanja, na javni agenciji za raziskovalno dejavnost. Povedali so nam, da če niso te teme vključene v EU politike in nato še v nacionalne, ne morejo sprejeti programov in s tem ne objaviti razpisov, ki bi te teme podpirali. Takrat so predlagali, da naj ustanovim inštitut sama kot neprofitno organizacijo, kot del civilne družbe, če imam takšno željo, da bi se v družbi kaj spremenilo. Somišljenikov takrat še nisem našla, sem pa poskusila z ustanovitvijo, saj sem pred tem že imela izkušnjo kot soustanoviteljica društva Ozara.

Ne boste verjeli, ustanovitev inštituta IRDO je bila najprej 2-krat zavrnjena, šele v tretje, ko sem osebno odšla na sodišče in sodniku predstavila, kaj želim početi, je ustanovitev odobril. Iz tega sem se naučila (pa seveda tudi od drugod), da mora človek najprej razumeti, če želimo, da bo kaj spremenil. Če pa naj razume, mora najprej ob pravem času, na pravi način pridobiti prave informacije. Da bo vedel, kaj lahko spremeni in česa ne, kaj je sploh njegova vloga. In ker sem po poklicu tudi komunikologinja, sem ob ustanovitvi inštituta seveda želela narediti družbeno angažirane kampanje na temo osveščanja o pomenu družbene odgovornosti in trajnostnosti. Seveda mi to ni uspelo, saj brez denarja ni bilo mogoče storiti veliko. Zato smo začeli s projekti, da smo lahko preživeli, ob tem pa še zraven počeli naše osnovno poslanstvo – raziskovati in razvijati področje družbene odgovornosti.

V veliko veselje in zadoščenje mi je, da je v roku teh skoraj 20 let našega raziskovanja družbena odgovornost in trajnostnost iz prostovoljske osnove prešla v EU in sedaj že tudi v slovensko zakonodajo. Tako morajo sedaj zlasti velika podjetja, kmalu pa tudi srednje velika in majhna poročati o nefinančnih vidikih poslovanja – o odnosu do upravljanja pravnega subjekta, do družbe in naravnega okolja. In to zavedanje naših vplivov na vse te tri dimenzije trajnostnega razvoja je ključno. In seveda priložnosti in tveganja, ki jih ob tem kot organizacije, posamezniki zaznavamo za našo rast in inoviranje, spreminjanje samih sebe in družbe, posredno pa tudi za ohranjanje narave.

Vsa čast tistim, ki so v svojih organizacijah pionirji

Kakšen je občutek (in kakšna je odgovornost), ko zadnja leta na izobraževanja o pomenu družbene odgovornosti in na usposabljanja za pridobivanje IRDO certifikatov k tebi prihaja vse več ljudi, tudi izkušenih področnih strokovnjakov iz različnih branž, podjetij, organizacij po Sloveniji? Si ponosna na mrežo, ki jo koordiniraš? 

Občutek… ja, zanimiv je ta občutek. Sploh, ker so se nam najprej posmehovali mnogi, češ kaj se gremo to družbeno odgovornost, če pa je v svetu toliko korupcije in vseh negativnosti. Ja, in prav zato je treba svet pomagati uravnotežiti. V naravi je namreč vse v ravnovesju … Vsekakor si ne domišljam, da jaz lahko vse spremenim. Skupaj lahko veliko, sama pa samo malo, predvsem sebe. Tukaj pa lahko še veliko naredim(!).

In ljudje, ki veliko delajo na sebi, prihajajo k nam. Ker prepoznajo, da je sedaj to postal ne samo globalni, ampak tudi evropski in nacionalni trend in da je treba kar prijeti za roke, ustvarjati nove oddelke na to temo, še prej pa pridobiti znanja, da bomo lahko angažirali tako vodstvo, kot zaposlene v smeri spreminjanja naših poslovnih modelov v bolj zelene, pa tudi digitalne. In to ni lahka naloga. Ti oddelki postajajo samostojni in hkrati vse-povezujoči v in izven organizacije, z odločevalskega vidika za vodstvo in sama podjetja, organizacije so vitalnega pomena.

Vsekakor sem ponosna na vsakega, ki se odloči delati spremembe na tem področju in vsa čast tistim, ki so v svojih organizacijah pionirji na to temo in da znajo k sebi pritegniti še mnoge druge. Pravi misleci in čutilci v organizacijah so, ne samo strategi, bi rekli s Simono Roškar, s katero intenzivno soustvarjava izobraževanja na to temo pri inštitutu IRDO. In med njimi so direktorji oddelkov v velikih podjetjih, visoko usposobljeni strokovnjaki, svetovalci, tudi doktorji znanosti, direktorji srednje velikih in majhnih podjetij, organizacij. Zlasti pa strokovnjaki prepoznavajo pomen tega področja in da je kader potrebno pripraviti na spremembe. Brez znanja lahko zelo zgrešiš bistvo sprememb, ali pa te napake lahko veliko več stanejo, kot usposabljanje.

Že samo življenje je velika inovacija

Zdaj pa se osredotočiva nate osebno. Katera besedna zveza te najbolje opiše v danem trenutku oziroma te definira in zakaj? Se vidiš kot inovatorko, kot medij, ali kaj tretjega? 

Pomemben trenutek vsakega dela so tudi (zaslužena) praznovanja

Joj, človek vase najtežje pogleda… Zato potrebujemo druge, da vidimo svoj odsev v njihovih očeh, odzivih, besedah. Beseda, ki bi me najbolje definirala za enkrat je učenje. Odločila sem se, da bi se rada v tem življenju čim več naučila. Ampak ne samo znanstvenih in strokovnih dejstev, tudi o ljudeh, živalih, naravi … sistemih. Žal ima vsak od nas omejen čas in prav sedaj, ko je vsega toliko, kar bi človek rad naredil, ugotavljam, kako mi časa primanjkuje. Pa je prijateljičin nečak njej enkrat tako lepo povedal, ko ga je vprašala, če ima kaj časa zanjo: »Jaz imam ves čas.« Toliko modrosti je v tem stavku, pa fant še 10 let ni star. Torej, če ima on ves čas, zakaj ga jaz nimam? Imam ga, samo razporediti ga moram tako, da bom v njem lahko počela vse tisto, kar imam najraje, in tisto, kar mi omogoča, da bom to tudi lahko naredila.

Da bi bila medij, bi se morala najbrž še zelo veliko naučiti, očitno za to še nisem dovolj zrela, da bi mi bilo dano. Da bi bila inovatorka… ne vem, če sem kaj novega naredila, vsekakor pa me to področje zanima, tudi ljudje, ki to počnejo, njihov navdih, njihova želja ustvariti nekaj novega. To ustvarjanje je tako lepo – lahko ustvariš življenje, podjetje, knjigo … in si preko vsega, kar počneš, še dodatno ustvarjen. Na tej naši življenjski spirali smo tako majhni, a povezani z vsem tako veliki. In v vsakem trenutku smo drugačni, vsaka situacija je drugačna, vsak odnos je drugačen. Že samo življenje je velika inovacija, niso samo tehnološke tiste, ki so pomembne.

Miselni okvir nas ščiti in omejuje

Včasih se svet zazdi siv, prenaporen ali pač samo nenavdihujoč … Kako napolniš svoje zaloge energije, kdo ali kaj te (vsakodnevno) navdihuje in zakaj? 

Najbolj me navdihuje življenje samo. Zelo sem hvaležna, da sem lahko tukaj, na Zemlji, da sem obdana s toliko čudovitimi ljudmi, družino, živalmi, naravo, s stvarmi, odnosi, učenjem … pa tudi z mnogimi izzivi. Vsak problem, če ga pogledamo iz različnih zornih kotov namreč v sebi že nosi rešitev. Najbolj se napolnim v naravi, ko grem s sosedovim psom Benom na sprehod ali ko me pozdravijo živali, pa tudi ljudje. Ben me je naučil, da lahko človek žival samo toliko razume, kolikor si sam to dovoli. Živali čutijo, čustvujejo, mislijo, imajo veliko bolj razvite številne čute od nas. Zaslužijo si vse spoštovanje in hvaležnost in če jim to izrazimo, veliko dobimo nazaj. Vsekakor pa so meje pri tem pomembne. Miselni okvir je tisti, ki nas same ščiti, pa tudi omejuje, da ne zaznavamo več. Vsekakor  je to proces, mnogi ne moremo kar naenkrat vse zaznavati drugače, nekaterim pa seveda to uspe. Svoje zaloge energije napolnim tudi z branjem knjig, ogledom filmov, z obiskom družine, prijateljev, s kulturnimi dogodki, umetnostjo, včasih pa tudi s kakšno pravljico, ki pride iz oziroma preko mene. A si zanje vzamem premalo časa …

In sedaj prosim za dober premislek: če bi na samotni otok lahko vzela samo tri stvari – katere bi bile in čemu takšna odločitev? 

Odvisno, kaj bi že bilo na tem otoku. Vsekakor, če tam ne bi nič bilo in če govoriva o stvareh, bi vzela s seboj kakšen pripomoček za preživetje v naravi (npr. priročnik za taborjenje, nož, lopato…). Če pa bi lahko bila živa bitja, pa bi vzela s seboj prijatelja in psa. Človek namreč je v osnovi sam, a preživi lažje v družbi drugih. Če pa govoriva o odnosu, bi s seboj vzela spoštovanje in hvaležnost za vse, kar je, ter se priporočila za pomoč, kjer bi jo potrebovala.

Glavni čutilci_ke v podjetjih so strategi za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj

V prejšnjih prispevkih o navdihujočih strateginjah sem izbrala 5 zelo zanimivih in uspešnih žensk. Kako vidiš vlogo žensk pri vpeljevanju trajnostne miselnosti, občutka za rast v smeri družbene odgovornosti – s(m)o v ospredju z razlogom, lahko vodimo z zgledom, intuicijo, morda čustveno inteligenco? Ali zaradi tega morda lažje vidimo širšo sliko, v kateri denar ne bi smel igrati takšne ključne vloge pred dobrim počutjem ljudi, pred ohranjenostjo našega naravnega okolja, … pri razvoju naše družbe v prihodnosti? 

Najprej iskrena hvala draga Eva, da si pisala o naših Strateginjah, o ženskah, ki spreminjajo svet. Tudi moški Strategi so, a teh je žal še premalo, jih pa postaja vedno več. In vse te Strateginje, Strategi so strateški misleci in glavni čutilci v podjetjih, pionirji, ki si upajo podati se v vode neznanega in to pripeljati v podjetje, ga od znotraj navzven in od zunaj navznoter inovirati, ob tem pa navdušiti za to početje še mnoge druge, tako vodstvo, kot zaposlene in druge deležnike. Vse to dokazuje, da sedaj v poslovnem svetu res denar ni vse (je pa pomemben), da je potrebno vrednost le-tega uravnotežiti še z našim odnosom do narave in do soljudi (družbe), da bodo vsa tri področja trajnostnosti enakovredno upoštevana.

Na hči Nomi sem izjemno ponosna

Pred časom sem v seriji prispevkov o mladih in trajnostnem razvoju intervjuvala tudi tvojo hči, Nomi [https://navdihni.me/zgodba-o-aktivisticni-nomi/]. Tedaj je izpostavila citat J. Jouberta: »Otroci potrebujejo vzornike, ne kritike«. Kako poteka vajino profesionalno sodelovanje, koliko sta si osebnostno podobni in na kak način se dopolnjujeta? Potem pa tudi, kako pomembno se ti zdi angažirati mlade za DO in TR dandanes in zakaj? 

Draga Eva, najprej hvala za tvoja težka, a odlična vprašanja. Tudi tebe sem spoznala preko našega dela z mladimi in sem zelo hvaležna, da še sedaj ohranjamo stik in se srečujemo pri različnih trajnostnih vsebinah. Zelo rada delam z mladimi, takrat se mi kar odpira nek drug pogled na življenje, tako v veselje mi je, ko vidim, da nekaj raste. Zlasti mladi imate nek poseben čut v sebi za to področje in ko vas pogledam, me za našo in vašo prihodnost ni strah, saj vem, da boste naredili vse, da bi ustvarili ta svet boljši za vas in vaše potomce.

Družbena odgovornost in občutek za trajnostnost se začneta doma

Zelo sem hvaležna, da sva lahko z Igorjem starša najini hčerki Nomi, oba sva nanjo zelo ponosna. Jaz še posebej. Spomnim se leta 2004, ko sva se z Nomi sprehajali v Poreču po parku in sem ji razložila, kaj bi rada počela. Takrat je bila stara komaj 5 let. Vprašala sem jo za mnenje, in je že takrat povedala, da se ji zdi to dobro. In v veliko veselje mi je, da tudi ona rada dela z mladimi, da jo skrbi za našo prihodnost in da sta ji družbena odgovornost in trajnostnost zlezli pod kožo, kot že številnim mladim. Nomi se je odločila, da to področje še dodatno raziskuje pri svojem študiju, pomaga tudi pri reviji IRDO Mozaik in pred leti sem jo povabila, da skupaj z ddr. Mulejem in mano postane soustanoviteljica inštituta IRDO. To pa z željo, da bi bili medgeneracijski inštitut, da bi bile vse tri generacije enako zastopane. Sprejela je to vlogo in po svojih močeh pri razvoju inštituta pomaga, vendar veliko časa za enkrat nima, saj je precej zasedena s svojimi študijskimi in drugimi obveznostmi na Univerzi v Mariboru. Na vse njene uspehe sem zelo ponosna. Nanjo bi bila ponosna tudi, če teh uspehov ne bi bilo. Najbolj je pomemben človek, potem pa vse ostalo.

Če sva si podobni, kako profesionalno sodelujeva, bi lažje povedali drugi. Vsekakor je v nič ne silim, na kakšno pot gre, se odloča sama. Lažje je zagotovo delati z drugimi kot z družinskimi člani, tega se zavedam, zato ima glede tega popolno svobodo, jaz pa tudi. In še več se lahko naučiš od drugih, kot samo od svojih družinskih članov. To je del evolucije vsega, tudi človeka.

Večkrat imam sestanek sama s sabo

Oriši nam še svojo vizijo za naprej – ali te v tem letu (2023) nagovarja kaj novega, drugačnega, …? Kaj želiš preizkusiti, morda dokončati, ali pri čem še bolj vztrajati, tako v službeni kot osebni dimenziji? 

Moja kratkoročna vizija je najprej imeti večkratne sestanke sama s sabo, da vedno znova prevetrim, kaj delam dobro in kaj ne, kje mi curlja čas skozi rešeto in kaj je res pomembno zame in kaj ne. Želim si dolgoročno organizirati življenje tako, da mi ne bi bilo treba biti v veliko stvari vpletena, ampak samo v bistvene, tako na delovnem področju kot doma. Želim biti več v naravi in z meni ljubimi ljudmi in živalmi, pa tudi sama s sabo. Preizkusiti želim odmik od računalnika in preštevilnih malenkostnih nalog, ki pa so zagotovo pomembne za kaj večjega.

Določiti nameravam na novo prioritete tako zase, kot za IRDO (zanj v sodelovanju z drugimi). Vsekakor bo naš delovni poudarek še naprej na usposabljanju, izobraževanju, svetovanju in certificiranju za podjetja, organizacije, posameznike (usposabljanja za certifikate Vodja in Strateg za DO in TR, nagrada in certifikat Horus, …). Pa tudi delo z mladimi, saj nagrade in usposabljanja ustvarjamo tudi zanje (nagrada Adrastos, Zeleni Model M Slovenija, Youth Art for Earth projekt…).

Kaj novega, drugačnega me pa vsak dan znova nagovarja, zato moram res večkrat imeti sestanek sama s sabo, da se lažje tako osebno kot poslovno odločim, v kaj grem in v kaj ne. Vsaka ideja namreč za sabo potegne kup aktivnosti, če želimo, da je realizirana. To pa zahteva različna sredstva (čas, denar, kader, …). Vsekakor me je narava naučila, da je ravnotežje bistvo vsega, tako pri delu, kot v življenju na splošno, če želimo ostati zdravi in odgovorni najprej do sebe, nato pa do vseh drugih.

Človek je povezan predvsem z ljudmi

Tudi Maribor, tvoje (skoraj) rodno mesto v zadnjih letih doživlja celovitejše spremembe. Kako si predstavljaš mesto Maribor čez 10 let v luči trajnosti – kaj bi želela ohraniti in kaj v njem predrugačiti? 

Sem neke vrste nomadka, lahko rečem. Rojena sem v Ljubljani, tukaj sem živela prvih osem let in trenutno spet živim tukaj, od 2021. Vmes pa sem bila še enajst let v Rušah in skoraj trideset let v Mariboru. Lahko rečem, da se vsak kraj bivanja, vsako mesto v človeka vtisne na njemu lasten način. Meni je bilo kot otroku zelo težko oditi iz Ljubljane, še težje mi je bilo oditi kot odrasli osebi iz Maribora. Mati je Ljubljančanka, oče Rušan, hči in bivši mož pa Mariborčana. Človek je povezan predvsem z ljudmi, potem pa tudi z mestom.

Kaj želim Mariboru? Da bi ohranil še naprej tako posebno energijo majhnega, varnega in prijetnega mesta, ki te poboža, ko to potrebuješ in hkrati prisili, da sebe spreminjaš, kjer je to potrebno. Ljubljana je bila zelena prestolnica Evrope svoj čas, veliko dela na področju trajnostnosti. Verjamem, da gre vse bolj tudi Maribor v tej smeri in seveda vsi drugi kraji po Sloveniji in širše. Če želimo kaj spremeniti, moramo to z informacijami, z znanjem, posredovati naprej, da bodo ljudje lahko razumeli in šele potem lahko od njih pričakujemo, da bodo kaj spremenili, zlasti svoje navade. Zato je komuniciranje o teh temah tako pomembno. Ko bodo na kakršnikoli poziciji ljudje to prepoznali kot pomembno, se bodo tudi njihova dejanja spremenila v bolj trajnostna.

To si želim najbolj za vse – da spremenimo naš pogled na svet z razumevanjem, kaj sploh so osebna, družbena odgovornost in trajnostnost. Šele potem bodo tudi naša dejanja postala takšna. Če se zavedamo vpliva, ki ga imamo, potem lahko kaj spremenimo. Najlažje je ostati na tem, kar je … ampak to ni večno, vse se spreminja, tudi mesta in mi.

Draga Anita, hvala za tvoje celovite in razmišljujoče odgovore. V sklepu se pridružujem tvojim mislim glede ravnotežja in hvaležnosti – na tem moramo delati kot posamezniki in kot skupnost, več.

Dragi bralci in bralke, za koga ali kaj ste pa danes vi v vaši bližini najbolj hvaležni?

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice

1 komentar

Vpišite vaš komentar
  1. filomena cvikl
    #1 filomena cvikl 8 avgusta, 2023, 12:29

    Čestitke za vse uspehe. Zanimivo branje in predvsem me navdihuje toliko moči in vztrajnosti. Super rezultate dosegate. Hvala za zanimiv prispevek tudi ekipi Navdihni me za vselej zanimive prispevke.

    Odgovori na komentar

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.