Na kolesu sem s seboj, z možem in s svojimi mislimi

Na kolesu sem s seboj, z možem in s svojimi mislimi

Na kolesu sem s seboj, z možem in s svojimi mislimi

avtor 9. september, 2019

Irena Dobnik, petdesetletnica in nekaj zraven, je izjemna finančnica, krizna menedžerka s posluhom za ljudi, predsednica Društva za spodbujanje mreženja (z namenom opolnomočenja žensk) in klena baba, ki je prekolesarila več časovnih pasov, skupaj pa naredila skromnih 15.000 kilometrov. Z veliko smeha in zdrave samorefleksije razlaga za Navdihni me o tem, kako je biti sam s seboj na tako dolgih kolesarskih popotovanjih, kaj ob tem spoznaš o sebi, življenju in svojem partnerju ter kako se pripraviti na nepredvidljivo.

Kdaj so se začela vrteti kolesa vajinih projektov?

Kolesarim že dolgo, rekreativno, tako od leta 1995, kar se sliši strašno daleč. Takšni večji popotniški projekti so stvar zadnjih šestih let. Ideja se je rojevala spontano; človek, ki kolesari, si želi nekam priti s pomočjo lastne energije. Večji projekti, kot so popotniško kolesarjenje, pa je bil izziv, ker sva želela spoznati ljudi, kraje in kulturo ter jih doživeti na drugačen način. Prvi projekt je nastal kot izziv – gremo v Beograd, kjer še nikoli nisem bila in to kot nekdo, ki se je rodil v Jugoslaviji. Takrat je prihajalo do prvega večjega begunskega vala in smo načrt kolesariti do Beograda provokotivno združili z idejo nekdanje poti bratstva in enotnosti.

Tisti x faktor se ne skriva v kolesarjenju

Na meji …

Koliko projektov se je nabralo in koliko se v njih skriva kilometrov?

Če štejem popotniška kolesarjenja, kjer kolesarimo pet in več dni, je bilo takšnih projektov pet. Ko sem jih tako čez prst seštela, sem ugotovila, da sem v življenju prekolesarila nekje med 14 in 15 tisoč kilometri (op. a. to je več kot tretjina obsega Zemlje). V tej številki so vključene krajše ture, priprave, eno- in dvodnevni izleti … Vedeti je treba, da moraš biti na kolesarjenju toliko fit, da je prijetno. Ko nekam prispeš, se moraš še vedno tako dobro počutiti, da si greš še kaj ogledati, ne da greš ležati do naslednjega dne (smeh). Uživaš v vsem ostalem; kolesarjenje je samo en del; vse ostalo, kar se dogaja, doda tisti x faktor.

Kateri so bili torej tisti projekti, ki si jih izpeljala?

Prvi je bil nekoliko pred beograjskim; odkolesarila sva pot okoli Balatona, ker je bil ravninski in sva se rekla, »dobro, to zmoreva«. Potem je prišel drugi, Pot sodelovalnosti danes do Beograda. Sledil je projekt Edinstvenost dvojine, kjer sva prekolesarila pokrajine, ki si jih delita dve državi – torej Štajersko, Koroško, Primorsko, Istro skozi Avstrijo, Slovenijo, Italijo in Hrvaško do Pule. Za češnjo na torti je bil tam koncert Stinga, kar se mi je zdelo jeee, ker je on moj favourite (smeh).

Naslednji projekt je vključeval obdonavske prestolnice, od Maribora proti Dunaju, potem pa Bratislava, Budimpešta ob Blatnem jezeru nazaj do Maribora. Letos sva si za cilj zadala doseči drugi časovni pas. Odločila sva se za Užgorod v Ukrajini. Ker nekako do Londona sva rekla, da pa ne bova kolesarila (smeh). In ker je blizu Užgoroda Krakow, kjer še tudi nisva bila, je pa to čudovito mesto, je bila odločitev za Ukrajino na dlani.

Čar je v malenkostih. Kolesarjenje pa v glavi

Koliko si bila stara, ko si začela s temi podvigi?

Oranžni ninji 2 dan – vizualiziram pecikl v jarku …

Stara sem bila 48 let, torej ne več najmlajša (smeh). Ker pa je moj cilj biti stara 104 leta, še nisem bila niti v drugem polčasu (smeh). Šport in gibanje sta sestavna dela našega življenja, najsi bo to kolo, tek ali karkoli. Vedno smo v nekem miganju. Kolo se je spontano pojavilo, ker oba z možem rada kolesariva. Je pa seveda pri takem popotniškem kolesarjenju veliko stvari v glavi. Noge so samoumevne, ko prideš do določene meje, je vse še samo v glavi. Ker verjemi, prideš do meje, ko v vizualizaciji pecikl leti v jarek. Ker imaš vsega dovolj. Sploh ko je že veliko za teboj in še veliko pred teboj.

Zakaj sploh kolesariš, kje se zate skriva ta čar. Rekla si, da spoznavaš nove ljudi; ampak roko na srce, lahko kolesariš tudi v Sloveniji, pa jih prav tako srečaš.

Ja, to  je res. Saj začela sva s Slovenijo, ki jo še vedno z velikim veseljem odkrivava. Seveda so tu ljudje, ker vedno kolesariva izven prometnih poti. Poiščeva pot, ki vodi po manjših krajih, neprometnih cestah. Kot kolesar si namreč izredno ranljiv. V takšnih krajih se začnejo dogajati drugačne stvari. Ker ljudje, ki živijo tam nekje bogu iza nogu, te sprejemajo; včasih kot malo čudnega, ampak te sprejmejo in izkažejo dobrodošlico. In to je ta čar, da lahko z marsikom stopim v stik in imenjam par besed, stik z očmi in ti pokaže eno ljubeznivo gesto. In to odtehta.

Spet verjamem, da so ljudje dobri

Če pogledava letošnjo turo, ki je bila najbolj kompleksna od vseh, kaj je bilo najbolj prijetno za tvojo dušo?

Ja, res je, ta tura je bila najbolj kompleksna in ne verjamem, da bova še kdaj dvignila letvico. Bila je zahtevna tako organizacijsko, logistično in tudi izvedbeno, glede na to, da sva midva že starejša mladinca (smeh).

Najlepše je, ko začutiš tam, kjer si, to naravo, ta mir. Ko čutiš svojo umirjenost, da si eno z nečim, z nekom, v neki prijetni dogodivščini, kljub temu da je kar nekaj kilometrine, v sobivanju. Ko ti ljudje, s katerimi se srečuješ, dajo vedeti, da spoštuje v svoji preprostosti to, kar počneš, tudi če te ne razume. Ko ti nekdo poskusi pomagati, ko ti nekdo ponudi kavo. Ko ti pokaže, da je še vedno strpnost in dobro v ljudeh. Ker smo vsakodnevno bombardirani z nekimi novicami in potem si tam daleč in doživljaš stvari, o katerih se ne piše, o katerih se ne govori, potem spet verjameš, da so ljudje dobri.

A lahko opišeš kakšen primer?

Bardejov Slovaška, trenutek resnice …

Npr. za marsikoga je to, da kolesarimo, znak, da nimamo denarja, da bi šli z avtom, in se jim zasmilimo. To so manjši kraji, ljudje so bolj revni kot ne. A vseeno so ljudje prijazni, te povabijo na svoj vrt in ti rečejo, lahko sedeš in si odpočiješ na naši klopi, mizi; lahko pomalicaš. In potem ti je res toplo pri srcu. Na tak način sva letos spoznala dva Hrvata blizu ukrajinske meje. Tja sta se preselila v severovzhodno Madžarsko, pred leti, imata pekarno. Beseda je dala besedo in pod njunim drevesom sva preživela tistih 40 minut in tam sva začutila, da smo ljudje še vedno ljudje.

Ko si tečen, delaj na sebi. Ne tečnari partnerju

Zdaj sva bili na prijetnih dogodkih; kaj pa, ko se dogaja tisto neprijetno – omenila si vizualizacijo bicikla v jarku.

Seveda se pojavi utrujenost, ko kolesariš več dni. Midva kolesariva poleti, valjda je vroče. Letos sva imela temperature med 28 do 33 stopinj. Rekord sva postavila pred leti, ko sva kolesarila pri 38 stopinjah. No, kakor koli, vročina ubija, sploh jaz jo slabše prenašam kot mož. In v tisti svoji utrujenosti, ki se počasi nalaga, sama sebe poskušam dvigovati v razpoloženju, ker postajam tečna, ker si dovolim stvari, ki si jih pač žena dovoli (smeh).

Takrat se tudi razdalja med nama začne povečevati, nisva več čisto blizu s kolesi. Ampak to je treba preživeti, prebroditi.

Sploh letošnja tura je bila prva dva dneva katastrofa, nikakva. Brezvezna pokrajina, nezanimiva, veter … nekaj, kar mi je vzelo začetni elan.

Zame je kolesarjenje kot samoterapija

Lepo si napeljala zgodbo na vprašanje, kako preživiš sama s seboj pri vseh teh kilometrih … koliko sta jih delala povprečno na dan?

Okrog 120.

No, kako torej preživiš teh 120 km s seboj? To je veliko ur vožnje. Veliko ur tišine. To je izziv, instant telefoni, instant življenje in potem prideš tja v tisto tišino, goniš, 120 km na dan in veter v prsa.

Ja, res je. Na piciklu si zelo rada pojem. Ker pravijo, da ne znam lepo peti, je to krasna priložnost, da se derem, ker me nihče ne sliši; če pa me mož, bo že preživel.

Meni je to … ne vem. Zame je to čas za soočenje sama s seboj. To je neka moja terapija. Razmišljam o vsem mogočem, o preteklosti, prihodnosti, o družini. O sami sebi. Samo ne o službi. O vsem mogočem. Nekatere stvari si poskušam razjasniti, sprejeti, iti naprej. Morda priti tudi do kakšne ideje.

Imaš beležko, pišeš?

Niti ne, ampak letos sem začela pisati potopisni dnevnik. V dijaških in študentskih letih sem rada pisala in ta ljubezen se je sedaj počasi vrnila. Ob koncu dneva sem pripravila neko potopisno skico, kar mi je bilo všeč, pa tudi ljudje, ki so naju spremljali, so bili veseli in to me je tudi razveseljevalo.

Partner naenkrat ni več samoumeven

Omenila si, da vama kolesarsko popotništvo ustreza, da je to vajino druženje. To je zahtevno, en par na kolesu …

Ja, je naporno. Sicer sedaj imava že toliko izkušenj, da sva pridobila neko rutino. Ker potujeva iz kraja v kraj, bivakirava, vlečeva vso prtljago zraven …

Koliko je te prtljage?

Irena, velika popotnica

Jaz sem je imela 15 kg, on pa 25 kg. Ampak to niso cote; vse ostalo. Ključna je tekočina, prva pomoč, pribor za popravilo kolesa, rezervni deli, šotor, spalka, vse, kar pač kot kolesar rabiš. Ampak vsak dan je treba kolo naložit in razložiti. Zjutraj začneva ob 7. uri; hitreje napredujeva, je hladneje, ni vetra. In je pač potrebno vzpostaviti neki ritual, da se vsedeš in začneš premikati tisti dve koli (smeh). Saj pravim, sedaj že imava rutino, ker na začetku sem bila malo zmedena, hektična (smeh). Ker kljub navodilom, načrtom, ti manjka izkušenj. Tudi v taki situaciji spoznavaš svojega partnerja na drugačen način, ki jih ne vidiš v vsakodnevnem življenju.

Dogajajo se situacije, ki jih ne predvidiš, čeprav poskušaš vse predvideti. Tako vidiš, kako je strpnost, ki je včasih manjka še pa še, pomembna. Pa tudi neko veselje, ker se partnerja v vsakodnevnem tempu pozabimo veseliti ali pa ga jemljemo za samoumevnega.

Rada iščem cukre

Kako sta se torej lotila načrtovanja tega popotovanja?

Najprej je seveda ena nora ideja. Kaj pa če bi midva … to je najprej. To si običajno zmisliva v kakšnem pogovoru. Načrtuje vedno mož; ker če bi načrtovala jaz, midva ne bi prišla nikamor (smeh). Najprej to rej načrtuje osnovno pot, osnovni cilj. Potem pa s pomočjo google earth išče poti, ki so stranske, neprometne, preverja konfiguracijo terena in to potem razporedi v časovni okvir. K temu potem naloživa še prenočišča.

Želja po kolesarjenju pride z leti, ker imamo vsega dovolj, vseh teh avtov, v katerih preživljamo ure in ure … želimo drugačnost, umirjenost, a vseeno ostajamo v gibanju. Ker ne ti ne jaz nisva takšni, da bi nekam prišli in se tam ulegli za en teden. (smeh)

Ob tem skletu, ki ga mož pripravi, jaz potem iščem tiste »cukre«, kaj bi bilo še lepo in dobro videti, obiskati. Ne torej samo tistih tavečjih stvari. Veliko je takih šarmentnih vasic in mestec.

Včasih je treba znati potegniti bremzo

Omenila si, da imata s seboj prvo pomoč. Se vama je kaj takega zgodilo, da sta jo morala potegniti ven? Kaj pa bolezen? Letos je bilo nekaj proti koncu popotovanja, kajne?

Na srečo še nikoli nisva imela kakšne hujše poškodbe, morda samo kakšen brezvezni padec. Je pa letos mož imel kar neke težave s počutjem, z želodcem in je bil v zelo slabem stanju. Jaz ne vem, če bi zmogla toliko energije. Nenehno sva se ustavljala, ker je moral bruhati. Nekako sva prebrodila to obdobje, a ni bilo bolje. Zato sva potem šla na avtobus.

Birokracija ne pozna meja. Nepredvidljivost tudi ne

Ne glede na to, da ti nisi tista, ki je planirala pot, vem, da si izjemna načrtovalka. A pridejo stvari, ki jih ne moreš predvideti?

Ko sva prišla do meje z Ukrajino, je bilo tako luštno. Mejni prehod zabasan, polno šleperjev, avtomobili, vse je stalo. Midva malo zmotoviliva, a so naju zelo kar hitro opazili. Vedeti je treba, da je na meji je vojska, ker je Ukrajina v posebnem stanju, čeprav je ta meja na tisoče km stran.

Mene včasih kdo vpraša, pa kaj se ti sploh odpočiješ? Ja, jaz se totalno odpočijem, tu notri, v glavi. Moja naloga je, da se fizično pripravim, potem pa je to kolesarsko popotovanje zame popolni odklop.

Ukrajina, Užgorod – prečkanje meje kot potnik v kombiju

Vojak naju opazi, pokliče k sebi, midva vsa vesela juhu, ne rabiva čakati, lahko greva kot kolesarja kar čez … pa prideva tja in … V zelo kratkem in strogem razgovoru, kjer sva midva govorila hrvaško, oni ukrajinsko, pač oboje je slovanski jezik, ni bilo druge, ugotoviva, da ne moreva v Ukrajino na kolesih, ker kolo ni registrirano prevozno sredstvo. Od naju je zahteval, da se vrneva. In verjemi, ko te tam vojak v polni bojni opremi pošlje nazaj, nimaš kaj filozofirat. Drugi mejni prehod je 50 km stran. Bi kdo rekel, ja pa kaj, če prekolesariš toliko, boš pa še teh 50 km … izvoli, pa pojdi. Torej; kaj zdaj?

Najprej totalni mrk v možganih, razočaranje … potem, po dveh urah, ko se je sprožil miselni proces, sva prišla do ideje, kaj pa če bi nekoga prosila, da naju vzame zraven. Potem sva relativno enostavno rešila zadevo. En mladenič z ukrajinskim kombijem naju je vzel zraven, plačala sva 10 eur; vrgel je kolesa v kombi in tako sva lahko prečkala mejo. Ne moreš razumeti te birokracije, ampak tako je bilo. Zdaj se temu režim in mi je luštno in mi bo za vedno ostalo v spominu.

Drugačen režim pušča posledice tudi na ljudeh

A sta ven tudi šla s kombijem?

Ne, nisva tvegala. Sva se odpravila v Užgorod na avtobusno postajo in se spustila v izredno zahtevna mednarodna pogajanja (smeh), če bi lahko morda kateri avtobus vzel kolesa zraven. Našla sva en slovaški avtobus, ki vozi na tej relaciji in ki je vzel zraven razstavljeni kolesi. Porabila sva celo dopoldne. To ni nek kraj, kjer bi imeli turistično tradicijo in je treba to sprejeti.

Poleg tega so v vojni.

Tako je. Mene je šokiralo, kako neverjetno se to čuti. Užgorod leži na tromeji, nekoč je bil v Avstroogrski. Tista žarišča so izjemno daleč stran. Ampak v mestu je vojska, je policija. Očitno je kraj neka geostrateška točka. Poleg tega je Ukrajina znana po mafiji, je podkupljiva dežela, s finančnega vidika je z Ukrajino skorajda nemogoče poslovati, banke ti poslov ne zavarujejo; država je torej označena kot sumljiva. Strašno se občuti na ljudeh sedanji režim in posledice prejšnjega režima.

Mi smo nekoč živeli v Jugoslaviji in smo imeli neke finte, pa odredbe. Ampak v primerjavi s tem, kar sem v Ukrajini občutila, se res ne da primerjati. Bi včasih kar koga, ki kritizira vsepovprek naš bivši režim – pa nisem nek jugonostalgik – poslala tja, da bi malo videl, kako je pri (bilo) nas in kako je (bilo) drugod.

Kolesa se vrtijo, a čas se je ustavil

Ljudje so grozljivo revni, samo glavna cesta je asfaltirana, vse ostalo je makadam z luknjami, v katere kar padeš. Neosvetljeno … pa govorimo o mestih, ki so ranga velikosti enainpol Maribora!

Hotel takšen, da ga iščeš, najboljši hotel ever, v katerem sva bila doslej na najinih popotovanjih, zna pa tam samo ena oseba šest angleških besed … ko dobiš za zajtrk meni v cirilici, ki ni srbska, gledaš kot teliček, ker ne znaš brati. In vidiš, da so ljudje pravzaprav …

…ostali nekje?

Da, kar me pravzaprav čudi, ker so mladi, a ne znajo angleščine … tako da, zelo zelo drugače. Prijazni, a zelo zelo na distanci.

Verjetno tudi malo prestrašeni, od vsega, kar je bilo.

Mhm, in kar še je.

Očarali so me Vojvodinci

Veliko si govorila o tem, da je čar, spoznavati druge ljudi in kulture. Katera kultura ti je najbolj simpatična?

Najbolj so me očarali Vojvodinci. Oni so taki kot njihova pokrajina. Odprti, širokosrčni, prijazni, šaljivi … imajo tak posrečen humor. In ti njihovi salaši, pa to je, kot da bi se čas ustavil … tista reka, ki počasi teče … še vetra ni bilo. Take tople duše, ki so nama bile kot objem. Res. Ne vem, ali je to povezava z bivšo skupno domovino, ampak enostavno so …

Tisto, kar mi nismo.

Točno to, bravo. Točno to so, kar mi nismo. Imajo veličastno zgodovino, kulturo. Ampak oni preprosto so. In uživajo. Mene so impresionirali … sredi tedna, po glavni Zmajevi ulici lajfa koliko hočeš, normalni ljudje, ne neko rogoviljenje po lokalih zaradi alkohola. Ne, bila je taka lepa energija, klepet, pogovor … čeprav so šli naslednji dan v službo, saj so delovni, da se razumemo. Bili so umirjeni. Pri nas pa je vse preveč hektike.

Kdo ve, kam naju kolesa še vse odpeljejo

Že morda veš, kaj bo prihodnje lete?

Krakow glavni trg

Nimava pojma, zelo naju vlečejo pribaltske dežele, ampak to je mogoče še predaleč. Zdaj še malo procesirava to doživetje. Želiva bolj free spirit, bolj uživati. Že letos je bil povratek kar logistični zalogaj. Ne misli si, da je transport s kolesom najbolj enostavna stvar. Npr. iz Poljske ne pelje mednarodni vlak, na katerega lahko daš kolo. Zanimivo, ne? No, to veš zdaj, če boš kdaj želela tja s kolesom …

Ja, kako pa sta potem prišla nazaj?

Še dobro, da obstaja platforma flixbus (smeh).

No, nenazadnje bi se lahko vrnila tudi z letalom (smeh)

Da, ampak to ni glih fora, ne? (smeh) nekako načrtujeva sedaj neke manjše, dvo, tridnevne ture … Ob tem bi se rada zahvalila našim partnerjem, ki so nas skozi leta podpirali, in sicer ELES, Petrol, Mik Celje, Zavarovalnica Sava, Ecotip, Lek Veterina, Ilich.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Luka Pašič

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.