Gospo Marijo Krajnc sem »spoznala« prek fejsbuka. Da, živi v isti mali krajevni skupnosti in zagotovo sva se že kje kdaj ‘srečali’, mimobežno, … ob priložnostni birmi ali obisku cerkve; ali na kakšni gasilski veselici, morda celo na kresovanju. A to ni to, kar me je pritegnilo. Pritegnila me je neverjetna energija, ki sem jo začutila skozi njene fesjbukarske zapise. Najsi so bili takšni o naravi, sprehodih in občudovanju drobnih kamenčkov z vnuki … ali o zgodovini kraja, ki jo skrbno beleži na zapisih v skupini »Malečničani« na fejsbuku. Ne vem, bilo je »das gewisse Etwas«, kar me je pritegnilo … in sem jo povabila k zapisu za NavdihniMe. V smislu »vaših zapisov na družbenem omrežju ali pa morda kaj o zgodovini, tako lepo pišete«. Kar sem prejela še isti dan, se me je globoko dotaknilo. Marijina zgodba je zgodba o čaščenju življenja. Intersticijska fibroza satastih pljuč. Vam kaj pove? Meni tudi ni. Tako zelo je redka, da komaj najdeš kaj o njej na spletu. Je progresivna, smrtno nevarna. Za uspeh se šteje že upočasnitev bolezni. Hvala, draga Marija, za vaš zapis in pogum. Mislimo na vas in pošiljamo toplo energijo. Ker že v ponedeljek odhajate spet na Golnik, zapis objavljamo že danes, čeprav nam ni uspel ‘fotošuting’ … z željo, da vam energija naših bralk in bralcev pomaga in da bomo še dolgo spremljali vašo srčnost in vaše zapise. In ja, jokala sem kot dež, ko sem urejala članek. Srečno, gospa Marija!
»Ko sem zbolela, me je bilo strah, ker nisem vedela, kaj bo z menoj in takrat sem potrebovala nekoga ob sebi, da mi prisluhne, da mi pomaga in da je preprosto tukaj.
Ko so me čakale težke preizkušnje, ko sem čakala na posege, izvide, me je bilo še bolj strah in takrat sem potrebovala ob sebi dobre zdravnike, medicinske sestre, svoje domače …
Pa ne glede na to, kaj bo in kako bo, kako se bo izteklo, sem neizmerno hvaležna vsem, ki tako skrbno in človeško skrbite zame, se trudite, iščete rezultate, ki pomagate. Pa si rečem: pa saj počasi prihaja moj čas za odhod, a hkrati si srčno zaželim, da bi še bila tukaj in zdaj … in živela, toliko še moram postoriti …
Le kako bi lahko bila brez mladega, preprostega, toplega doktorja, ki me pokliče, mi napiše spodbudne besede kar na mail.
Kako iskreno sem hvaležna vsem iz klinike Golnik in pa iz UKC Maribor, ki skrbijo zame, me obiščejo v sobi stokrat na dan, ki pridejo ponoči in vprašajo, kako sem.
DANES
Danes bom poklicala svojo sestrico…
Danes se bom zahvalila za vse moje….
Danes bom prižgala svečko za vse moje, ki so že odšli…
Danes bom nabrala šopek za nekoga…
Danes bom odšla na kratek sprehod in se nadihala…
Danes bom občudovala prebujanje narave….
Danes se zahvaljujem vsem, ki me imajo radi…
Danes se zahvaljujem vsem, ki so mislili name, me obiskali, poklicali, bili z menoj, mi pomagali…
Danes mislim na vse, ki so zboleli in jim želim zdravja…
(kako tanka je nitka življenja…)
In ko se spomnim na visokega, močnega, prodornega doktorja, ki z menoj vzpostavi res tisti pravi partnerski odnos doktor – pacient, ki mi pride povedati, da se je treba pripraviti in še doda, saj se ne bojite, kajne?, ki me nato obišče v sobi in povpraša, kako sem in ko mu ne moreš z besedami izraziti svojega hvala, in se samo nasmehne in reče: naj bo vse OK.
In kako sem neizmerno srečna, ko se po zakompliciranem posegu stanje poslabša do najbolj kritične točke in sem se znova znašla v rokah tistih, ki se borijo zame in moje življenje, tistih, ki v nekaj urah naredijo vse in še več in sem ponovno zaživela …
Pa čeprav na koncu izvem, da je stanje resno, da ne bo nikoli bolje, lahko je le še slabše ali pa moliš, da vsaj ostane takšno, kot je, sem neizmerno hvaležna za vsako minuto življenja, vsak trenutek, ki mi je podarjen in namenjen … da lahko še kaj napišem, ustvarim, raziskujem, pripravljam in urejam spomine, zgodovino, da se lahko družim s svojimi najdražjimi. Hvaležna sem, da zjutraj vidim vzhajati sonce, da vidim oblake na nebu, četudi so včasih temni in zlovešči, zvečer sončni zaton. Hvaležna sem, da lahko slišim ptičje petje, opazujem srnice na sprehodu, metulje, ki se nagajivo lovijo, da lahko vidim, kako se prebuja narava, kako zacvetijo rožice, ki jih lahko naberem v šopek in ga komu podarim. Hvaležna in srečna sem, da lahko poslušam vnuke, ko mi pripovedujejo o šoli, o svojih uspehih, o svojih prijateljih, neizmerno sem hvaležna, da jih vidim in slišim, hvaležna sem, da me obiščejo. Preprosto hvaležna sem, ko lahko koga toplo pozdravim, mu namenim besedo, pogled. Hvaležna sem, da lahko vzamem v roke dobro knjigo, si ogledam dober film ali rešim kakšno križanko. Hvaležna sem, da lahko ob poslušanju dobre muzike kaj dobrega pripravim za pod zob in da lahko spečem domači kruh.
Vsakemu je vsak trenutek življenja podarjen …”
Marija Krajnc
~ ~ ~
Znamenitosti Celestrine skozi čas
1. Turška kapela – znamenitost Celestrine iz časa vdora Turkov leta 1532:
ki je stala do leta 1986 na vrhu hriba, kjer se cesta iz Celestrine prevesi v Nebovo, nato je bila odstranjena in kasneje je Rancarsko društvo Malečnik postavilo novo kapelo na drugi strani ceste.
2. V Celestrini je bilo arheološko najdišče: pri delih v nekem vinogradu je bil najden del marmornega nagrobnika iz rimske dobe (od 30 B. C. do 600 A. D.), ki so ga vzidali v steno na dvorišču nekdanjega semenišča v Mladinski ulici v Mariboru in je zdaj izgubljen.
~ ~ ~
~ ~ ~
Mi smo jim rekli Sončki, ker so odprti le, ko sije sonce …
~ ~ ~
~ ~ ~
V »hiši«, veliki sobi je bil vedno na visokem stojalu imegrin (asparagus). Še sedaj ga imamo, šteje že več kot 40 let. Mama ga je dobila od omame, zanj sta lepo skrbela oče in mama, sedaj zanj skrbimo mi. Ded Jakob nam je podaril čudovito rožo iz njegovega vrta belo lilijo.
Med travo pred hišo pa so vsako leto cvetele marjetice (ivanjščice), spominčice in zlatice.
~ ~ ~
Fotografije Marija Krajnc
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.