Že v zgodnjih najstniških letih sem vedel, da si želim od življenja nekaj več oz. drugače. Zanimale so me stvari, ki mladini običajno niso bile tako zanimive. Seveda pa sem izkusil tudi klasično najstniško življenje, polno zabave in drugih »lumparij«. Da je bil moje življenje zelo pestro, sem se pričel zavedati šele po izgorelosti.
Pred tem sem vsako pozitivno ali pa še tako negativno stvar dojemal kot nekaj samoumevnega. Vedno sem želel biti močan (v karakternem smislu), se na vseh področjih dokazovati, da zmorem in da sem drugačen. V moji primarni družini nikoli nisem našel pravega občutka varnosti, razumevanja, sprejetosti in ljubezni. Za moje fiziološke potrebe je bilo sicer dobro poskrbljeno, na videz mi niti ni kaj dosti manjkalo, vendar pa je vsak, ki nas je bolje poznal, vedel, da ni vse tako, kot bi moralo biti.
Po izkušnji izgorelosti sem se šele pričel »obračati nazaj«. Bil sem primoran, če sem želel razumeti, kaj se je v resnici zgodilo z mano in kako naj se lotim svoje »sanacije«. Podedoval sem goro nekih prepričanj, ki so na dolgi rok destruktivno vplivale na moj razvoj, hkrati pa sem v tem času oblikoval tudi zelo slabo samopodobo, kar me je vodilo v beg pred samim sabo.
Sem dec’ al’ nisem?!!!!
Nikakor nisem želel sprejeti dejstva, da nečesa ne zmorem, saj je zame to pomenilo, da sem šibak. Zato sem vztrajno bežal pred bolečino in sramom, ki sem ga čutil od svoje družine. Želel sem si ustvariti kariero, super družino in postati preprosto boljša oseba, vse to pa sem želel čim hitreje … Če je bilo v moji primarni družini čutiti hlad in sem hkrati živel v konstantnem stresu, sem bil pripravljen narediti prav vse, da do česa takega v moji sedanji družini ne bi prišlo. Iz vsega srca sem hvaležen, da sem spoznal življenjsko sopotnico Nejo, s katero sva se poročila, dobila dva čudovita otroka; še vedno sem mnenja, da je to moj največji blagoslov v življenju.
Pogumen/a si, če sprejmeš vsako življenjsko situacijo takšno, kot je, in jo vzameš kot priložnost za osebno rast. Da se v popolnosti sprejmeš takšen/a, kot si, in si pripravljen/a sprejeti odgovornost do svojega življenja. Ko srce postane gospodar, razum pa tvoj najboljši prijatelj. Uspeh je posledica naše notranje moči, ki jo krepimo z zavedanjem, da smo sami gospodar svojega življenja.
Kako se moški odzove na trenutek, ko ne zmore več? Sprašuje se, kaj si bodo vrstniki mislili o njem? Ali je “dec” ali ni? Sili ga, da v tej bolečini pokaže čustva, vendar se pri tem sramuje svoje ranljivosti, saj ne želi kazati »nemoči«. Na videz so vsi močni in »možati«, v resnici pa se bojijo točke, ko tako ali drugače ne bodo zmogli več. Veliko žensk bi si pri svojem partnerju želelo videti tudi nežnejšo plat, vendar se z družbenega vidika »to ne spodobi«. Še vedno vlada zastarela miselnost, ki moškemu prepoveduje kazati čustva, kazati ranljivost. V resnici pa je to popolnoma napačno in ravno to moškega danes hromi bolj kot kadar koli.
Moja strastna želja po tem, da sledim svojim zastavljenim ciljem, je bila neomajna: postati boljša oseba, boljši partner in še boljši oče, karierno uspešna oseba, ohranjati maksimalno psiho-fizično kondicijo … skratka celostno sem želel biti popoln. Samopodobo sem gradil na napačnih temeljih, preprosto se nisem sprejel in če sem želel ohranjati vse to v ravnovesju, sem porabljal enormne količine energije.
Šport in rezultati me kurijo – in skurijo
S profesionalno prodajno kariero sem pričel pred dobrimi desetimi leti, 2013 ustanovil podjetje in se še bolj vrgel v delo. Delavniki so bili dolgi, vse od 10 pa tudi do 16 ur. Družini sem želel ustvariti prostor, v katerem se bodo počutili varne. Poleg tega, da sem prodajal in zastopal več blagovnih znamk po Sloveniji, sem tudi izvajal ciljna prodajna izobraževanja, s katerimi sem še dodatno pospeševal prodajo znotraj prodajne verige. Športno sem bil aktiven tudi po petkrat tedensko in več. Zadnja leta pred izgorelostjo sem veliko časa preživel na kolesu in prepeljal več maratonov po Sloveniji.
Moški EGO ima največjo težavo priznati, da je ranljiv. Dejstvo je, da moški veliko težje prizna, da nečesa ne zmore, ker to sprejme kot »osebni poraz«. Zlomljen, nemočen in ranljiv tega ne bo priznal tudi, ko je že popolnoma izgorel. Ravno to ga lahko pelje v pogubo. Življenje polno bolečin in bede. Življenje preživlja, ne pa živi. Išče kratke in hitre užitke v različnih odvisnostih.
Želel sem ugajati vsakemu, ki me je pohvalil, da sem sposoben. Do sebe sem bil neizprosen. V neki fazi sem zaradi tako intenzivnega dela celo pozabljal jesti, moj fokus je bil izreden. Verjel sem, da zmorem vse in da zame ni omejitev. Ko so se drugi spraševali, kako mi vse to uspe, me je to samo še bolj »kurilo«, da sem vztrajal in delal še bolj. Tudi ko me je žena opominjala, da pretiravam, da naj si vzamem nekaj časa tudi za počitek, je nisem poslušal. Nekaj mesecev pred izgorelostjo sem se počutil zares slabo, vendar si nisem želel priznati, da ne zmorem.
Izkušnje se ponavljajo, dokler …
Po tem pa je prišel dan D… najbolj grozen dan v mojem življenju, ko se mi je telo dobesedno sesulo samo vase… psihično in fizično. Le zaradi svojega predhodnega znanja, pomoči žene Neje in energetskih (Bownovih) terapij mojega tasta sem se držal nad gladino. Najbolj grozno pa je bilo spoznanje, da mi 14- dnevni dopust, ki sem si ga vzel takrat, ni pomagal, kvečjemu me je še bolj trdo soočil z dejstvom, da se z menoj dogaja nekaj resnega. Če sem do tedaj imel moč nad svojim telesom, sem jo takrat v celoti izgubil.
V zadnjem času sem zasledil že kar nekaj primerov, ko je nekdo zaradi preobremenjenosti izgorel, ne zmore več. Kakšna je bila njegova prva reakcija? Nič mi ni, vse bom sam, vse je ok. Med tem pa se muči sam in celotna njegova družina, ko ga gleda, kako iz dneva v dan v groznih mukah životari, popolnoma izčrpan. Edina pot je, priznati si čustva in pokazati ranljivost, se zbrati in razčistiti sam s seboj ter svojo preteklostjo, ki te je pripeljala do izgorelosti. Druge poti ni.
Začelo se je dolgo okrevanje, predvsem pa spoznavanje, da bo potrebno korenito spremeniti življenje. Vse skupaj je bilo še toliko težje, ker je bil ravno v tistem obdobju na poti drugi otrok, podjetje je bilo v veliki večini odvisno od mojega dela, poslovni partner ni razumel situacije, zanimali so ga le prodajni rezultati. Z njim sem zato zaključil sodelovanje, a zadnjega računa nikoli nisem dobil plačanega, kljub temu da sem poizkušal ukrepati tudi po pravni poti. Kot da to še ni bilo dovolj, sem se na hitro povezal z novim poslovnim partnerjem ter v stiski in naglici sklenil slab poslovni dogovor, ki me je po približno letu dni pripeljal v enako situacijo, neplačan račun. Pravno pa ponovno (še) nismo dosegli ničesar.
Vse trde preizkušnje so rodile novo priložnost. Z vsakim dnem bolj in bolj spoznavam, da je bilo vredno vztrajati, da se je bilo vredno vsakič pobrati in zmagati. Želim si, da bi bila moja zgodba tisti mozaik oz. sestavljanka, ki bo posamezniku in družbi prinesla pozitivne spremembe … Želim skupaj z isto mislečimi soustvarjati novi svet (družbena ureditev, miselnost, itd..) , ki bo temeljil na novih bolj zdravih temeljih.
Fotografije: osebni arhiv Roberta Malavašiča Šurce
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.