Tina Cipot je naša tokratna gostja v Navdihni me, ker je tik pred 7×7 rojstnim dnem zapustila ‘varno’ okolje mednarodne korporacije (Lidl Slovenija) in se podala na drugačno pot. Ker je decembra lani prejela nagrado Horus 2023 za posameznika za trud in delo na področju družbene odgovornosti in trajnosti. Ker je končno začela slišati sebe in slediti svojim notranjim željam (ter ob tem odkrila nov hobi, potapljanje). Ker je njen sin, prav tako lani, pri 24 letih zapustil gnezdo (naključje? Prav toliko je bila stara Tina, ko je njen sin pokukal na svet). Ker je skupaj s timom prerodila PRSS (Slovensko društvo za odnose z javnostmi). Ker rada bere, npr. Goloba in Svetek; pa tudi meni ljubega Charlieja Mackesyja ‘Fant, krt, lisica in konj’. Pa tudi zato, ker s svojimi zapisi na družbenem mediju odkrito sproža tematike, ki marsikoga ‘premaknejo’, zadnji tak, še aktualni, primer je npr. digitalno čiščenje Slovenije.
Sebe opiše kot zavzeto (»ki ne zna delati z levo roko«), trmasto (»moja mama pravi, da me je kot najstnico samo trma pripeljala na Triglav in ne kondicija«), ljubečo (»ker daje in sprejema s hvaležnostjo«), učljivo (»ker se stalno izpopolnjuje in uči, o sebi, o stroki, o življenju«) ter povezovalno (»prijateljica pravi, da je to moja supermoč, da znam povezati in navdušiti ljudi, da sodelujejo, čeprav se srečajo kdaj celo prvič«). Komuniciranje ima v svojem DNK in v srži svojega poklica.
Izpustiti nadzor in se prepustiti življenju
Sledeč Steinerjevi filozofijo (tako pravi tudi marsikatera druga), se na sedem let zamenjajo vse celice v našem telesu. S tem postanemo ‘drug’ človek in spreminjajo se tudi naši cilji, želje, usmeritve, vrednote. Zato smo v začetku naše zgodbe o in s Tino začeli s čarobno kombinacijo 7×7. Tudi v Tini je dozorela odločitev za spremembo pred pomembnim mejnikom 49 let.
Tina: Zame je življenje preplet naključij in odločitev. Ne moremo ga nadzorovati, saj teče nevzdržno kot reka, a obenem s svojimi odločitvami pomagamo (ali ne), da lažje dere po brzicah.
Kot poslovna ženska »sem predvsem še vedno zelo energična, ambiciozna, kreativna, pač temperamentna Prekmurka. Obenem znam prisluhniti. Ljudem, okolici in zadnje čase vse bolj tudi sebi. Izjemno rada imam zgodbe, tako ljudi, kot situacij, okolja, v katerem se znajdem. Strahovi pa so taka zanimiva reč, ker jih zadnja leta aktivno nagovarjam in se z njimi povezujem – ko začutim, da me postane strah, skušam najti odgovor, kaj je v resnici za njim, kakšen občutek. Sem kar precej ‘kontrol-frik’ in se zadnja leta proaktivno učim spuščati, zaupati, prepuščati. In dobro dene, moram priznati 😊,« smeje doda Tina.
Družina: vir mirnosti in ponosa
Ko jo povprašam, kaj je zanjo življenje, postane komunikacija umirjena in nežna. Življenje je za Tino »mir, ki ga čutim, ko ujamem ravnovesje. Moja družina, mama in sestra, ki sta tam vedno, ko rabim (mimogrede, s sestro, s katero imava tudi abonma v MGL rada gledam gledališke predstave. Zadnja, ki me je res nasmejala, so bili Addamsovi s fatalno Ivo Kranjc Bagola.) Moj sin, ki se je lani oktobra pri 24. letih odselil in si ustvarja svoje gnezdo z izbranim dekletom. Moje partnerstvo, ki sem si ga ustvarila z izjemnim človekom, ki razume in posluša ter ne skuša popravljati. Moji kosmatinci, kužka Bine in Ozi ter mački Zofi in Rozi, vsi rešenčki. Potapljanje, ker sem tam jaz lahko jaz in je svet tih in notranji. Moje delo, ker ga delam predano in z željo, da bo svet boljši,« nedvoumno izpostavi Tina.
Tina: Najti moramo trenutke, ko se ustavimo in pogledamo vase. Pogosto pozabljamo namreč, da moramo biti najprej sami svoj najboljši prijatelj. In če ti srce nekaj govori, je temu potrebno prisluhniti.
Odkrito pove, da je bil njen sin njen največji učitelj. »Vsaka stiska najinega odnosa, v kateri sva se v času njegovega odraščanja znašla, je bila tam z namenom, da se naučim spustiti in zaupati. Ponosna sem na to, da je pri 24. letih samostojen in neodvisen mlad moški.«
21. december 2015 začetek spreminjanja
Na barci. 2023
»V zasebnem življenju mi ni bilo vedno najbolj enostavno, velikokrat sem se morala boriti, zato mi je zdaj včasih težko prepustiti volan komu drugemu,« priznava odkrito, kot Tina zna. »Se sprostiti in zaupati,« dodaja. »Dogodek, ki mi je dal vedeti, da je skrajni čas, da začnem delati na sebi, je bil 21. decembra 2015. Zakaj se spomnim datuma? Ker mi moj takratni šef na Lidlu, Gregor Kosi, tisti dan predal novoletno darilce za zaposlene in povratno informacijo, ki ga je žulila. Rekel mi je, da če bi me ocenjeval samo po dosežkih in nagradah, ki smo jih tisto leto z ekipo dosegli (tisto leto smo pobrali številne komunikacijske nagrade), bi me moral oceniti s plus 10. Če pa bi pogledal samo to, kakšne urnike imam, kako delegiram in opolnomočam ekipo, kako skrbim zase, žal njegova ocena ne bi bila preveč dobra. Takrat me je razjezilo, kar mi je povedal, zdelo se mi je, da mi dela krivico. A imel je prav – in to mu še vedno kdaj povem – rabila sem jasno sliko v ogledalu in on mi jo je dal.«
Od takrat se zavestno loteva »spreminjanja svojih vzorcev, se učim, kako biti dober vodja ekipe, kako ponuditi vse tisto, kar sem, pred leti kot neizkušena komunikatorka, potrebovala, da sem postala samostojna strokovnjakinja v svojem poklicu,« opisuje Tina svoje izkušnje na poti, ki jo je vodila k odločitvi za premik v agencijske vode.
Ko se ujamejo vrednote, lahko sodeluješ
Pogovor tako nadaljujeva z njenim letošnjim premikom iz Lidla v agencijo o28. Kako in zakaj? Po desetih letih kot vodja korporativnega komuniciranja v Lidlu, kjer je z ekipo resnično premikala meje, spreminjala javno mnenje, se lotevala izjemnih projektov, vpeljevala trajnostno miselnost v organizacijo, pravi Tina, da je čutila potrebo po novem izzivu. »Predvsem pa morda neko drugačno perspektivo. Da se postavim izven okvirja korporacije in z znanjem in izkušnjami, ki jih imam, tudi drugim prinesem novo dimenzijo, dodano vrednost. Velikokrat me je namreč kdo že pocukal za nasvet pri komunikacijskem, strateškem, trajnostnem koraku, zato sem sprevidela, da je moje znanje lahko koristno še za koga,« dodaja Tina.
Tina: »Izhajam iz operative in tega, kako preklopiti v strateško razmišljanje, te v bistvu nihče ne uči.«
Zakaj o28, komunikacijska skupina? »Z Alenko Vidic Praprotnik, ki je podjetje ustanovila 2019, tesno sodelujeva že od leta 2017, ko smo skupaj z Žigo Fišerjem ugriznili v izziv vodenja Slovenskega društva za odnose z javnostmi (PRSS). Lahko bi rekla, da sva ‘dali že marsikaj skozi’ in se dobro razumeva, sodelujeva, predvsem pa imava zelo podobne vrednote. Obema je pomembno, da najino delo pušča sled, ki spreminja svet na bolje. Pogosto sva se šalili, da bova pa enkrat nekaj naredili skupaj tudi na poslovnem področju.« Ko se je Tina odločila, da zapusti Lidl, sta z Alenko obudili idejo in se po globokih in iskrenih pogovorih dogovorili, da združita moči. »Tako sem z novim letom postala partnerka in izvršna direktorica o28,« opiše Tina svojo odločitev.
Hitri odzivi in timsko delo že od mladih nog
Tinin novi hobi, potapljanje
Zanimivo je, kako določeni športi nakazujejo na poklicno izbiro in vedenje tudi v poslovnem svetu. Tudi v Tininem primeru je tako. Odbojka je bila »družinski šport«, kot pravi Tina, zato je bila del njenega življenja od mladih nog (»Nekoč, kot dekletce, sem sanjala, da bom plesala, a za to takrat v Murski Soboti, kjer sem odraščala, ni bilo ravno veliko možnosti.«). »Mislim, da bi moja starša rekla, da sem bila kar upornica, sploh, ko je začela sekati puberteta. Rada sem nastopala in to mislim, da me še ni spustilo – dobro se počutim na odru, rada predavam, rada delim znanje.«
V srednji šoli se je priključila odbojkarskemu klubu. »V njem je bil aktiven oče, ki je bil mlad tudi sam odbojkar, sicer pa novinar, v ekipo je potem prišla po letu, dveh tudi moja mlajša sestra Maja.« Odbojka zahteva timsko delo, hitre reakcije in izjemno predvidevanje ‘nasprotnega tima’. Vse to Tino spremlja tudi na njeni poslovni poti; od odločitve za študij novinarstva in nato prehod v stroko odnosov z javnostmi in korporativno, strateško in trajnostnostno komuniciranje.
Na prvi tir prihaja novinarstvo … in nato komuniciranje
Odbojka je s študijem novinarstva počasi šla na stranski tir, vse skupaj pa je potem zasenčilo Tinino prvo delo. »Na Delu sem postala honorarna sodelavka in celoten ritem je bil kar naenkrat podrejen temu. Zaradi dela in tudi zato, ker sem že pri 24. na lastno željo postala mama, sem diplomirala šele s 27. leti. Delala pa sem vseskozi, ne znam biti pri miru,« se smeje Tina. Časopisni hiši Delo je sledila prva redna zaposlitev na založbi Prešernova družba, najprej kot novinarka, nato kot urednica revije Otrok in družina.
Tina: Vsi tesnejši stiki z ljudmi v določenem obdobju mojega življenja so mi veliko dali, me oblikovali. Prijateljske vezi sem stkala s številnimi, še vedno jih negujemo.
Prvi stik z odnosi z javnostmi je bila 2006 zaposlitev na Telekomu Slovenije, »kjer sem dobila tudi izjemno mentorico, Darinko Pavlič Kamien. Še zdaj ji kdaj rečem, da me je ‘pomagala narediti’, bila je strokovna, vestna in obenem z zelo dobrim občutkom za mojo naglo energijo. ‘Pogruntala’ me je in mi dala veliko znanja in podpore,« opisuje Tina prve korake v novi poklicni usmeritvi. Telekomu je sledil dvoletni izlet v vode medijske analize in spremljanja družbenih medijev, nato pa je kot komunikatorka dobila priložnost v Lidlu.
Komunikacija je osnova, ni pa rešiteljica sveta
Tina v svojem delovanju povezuje komuniciranje, trajnostnost, družbeno odgovornost in pozitivne spremembe. »Vseskozi težim k celostnemu pristopu in vse to, kar si nanizala, omogoča, da se izzivov ne lotevam samo košček za koščkom, pač pa nagovarjam sistem celovito,« pojasnjuje Tina.
Tina: Zame so navdih ljudje z bistvom. Ne vedno najbolj glasni, ne vedno najbolj bleščavi, ampak tisti, ki imajo polno dušo.
»Komunikacija je temelj, obenem pa ne more rešiti sveta. Lahko ustvari pogoje, da razumemo, kaj je potrebno narediti, spremeniti, da ga bomo rešili. Če bomo le verjeli, uvideli, da je to pomembno, da to moramo narediti, ter ozavestili, kaj je v tem naša naloga in kakšen smisel ima vse skupaj,« poudarja Tina. »Zato tudi dajem nazaj družbi skozi prostovoljsko delo v PRSS in se angažiram v številnih mentorskih programih,« še izpostavi.
Najprej se vprašajmo: kaj je namen komuniciranja?
Tina ob prejemu nagrade Horus 2023.
Tina je prepričana, da je odličen strokovnjak za komuniciranje močan povezovalec, ki razume, da je sodelovanje eden od ključnih stebrov strateške gradnje odnosov z déležniki. Še vedno se prepogosto zgodi, da je komunikacija vzeta kot zvočnik, skozi katerega se spusti glasno sporočilo, ne glede na to, komu je bilo namenjeno, koga je doseglo in predvsem, kaj je bil njen cilj, izpostavi.
»Moj odgovor na podano zahtevo, da je nekaj potrebno komunicirati, je pogosto – zakaj? Vedeti moramo, zakaj želimo nekaj komunicirati, komu, kaj bo tisti na drugi strani sporočila s to informacijo lahko počel, zakaj je zanj relevantna … Komunikacija brez jasnega »zakaj« je nefokusirano streljanje povprek z upanjem, da bomo kaj dosegli. Komunikacijska strategija ni število informacij, ki jih bomo poslali ven v tem letu, pač pa namen, jasno zavedanje, kaj bi radi s tem dosegli, s kom se povezujemo, kaj želimo vzbuditi, koga želimo prepričati, komu se želimo predstaviti …,« utemelji Tina.
Quo vadis, PR? V izprijaznost?
Pred leti sem v enem strokovnih člankov zapisala ta naslov (Kam greš, stroka odnosov z javnostmi?). Ko Tino, sedanjo predsednico PRSS, povprašam, kaj se dogaja s stroko v Sloveniji, izpostavlja problem odločevalske moči. »V zadnjih letih se komunikatorska stroka v Sloveniji izredno veliko ukvarja s pozicioniranjem ob odločevalski mizi, ponekod je že tam, drugje je močno zavedanje, da tam mora biti, ponekod pa je še daleč. A če bi lahko rekli, da je epidemija postavila komunikacijo, sploh interno, v fokus in poudarila njen pomen, da so se še menedžerji strinjali, kako zelo pomembna je, se mi zdi, da smo se komunikatorji spet majčkeno usedli nazaj na svoj ‘prostor’ na zadnjem sedežu avtomobila. Saj je res, da smo vsaj v njem, a vseeno mislim, da nas čaka še veliko dela, če želimo strateško komuniciranje spraviti na še višjo raven,« prikaže aktualne težave komunikacijske stroke v Sloveniji.
»Nujno je dopovedati voditeljem, menedžerjem, da smo tam z namenom strateškega načrtovanja in izvajanja komuniciranja, zato je prav, da nas poslušajo. Pa ne vem, če smo kot komunikatorji dovolj odločni. Dobra stanovska kolegica iz Velike Britanije, Trudy Lewis, coachinja in komunikatorka, pravi, da se bomo komunikatorji izprijaznili iz posla (nice ourselves out of a job), če ne bomo nekaj strateško spremenili v svojem pristopu. Morda je malo drastična trditev, a nekaj resnice je v tem,« še doda. Tudi zato v PRSS v letošnjem letu Tina z Majo Kalan in Martinom Bajžljem (kot članoma uprave društva) načrtuje izzivalno konferenco (SKOJ), pa tudi prenovo spletne strani, celostne grafične podobe in statuta. Nato pa naprej!
Digitalno čiščenje Slovenije
Prepričana sem, da bo komunikacijska stroka slišana, ko bo sprožila in vodila potrebne spremembe. Zato Tino povprašam, kateri projekti so na njenem ‘jedilniku’. »V o28 smo začeli z aktivnostmi in projekti, trenutno zelo aktiven (op. piševa si januarja) je projekt Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov, ki smo ga postavili skupaj z Ekologi brez meja. Nagovarjamo smeti, digitalni odtis, ki ga v bistvu ne zaznamo, saj ni kup smrdljivih odpadkov na našem dvorišču, je pa izredno problematičen in tudi pušča kar konkreten ogljični odtis. Skupaj z različnimi akterji smo si zadali, da letos ozaveščamo javnost o problematiki digitalnih odpadkov, da očistimo čim več nepotrebnih datotek, spraznimo e-poštne nabiralnike, počistimo namizja računalnikov. 16. marca, ko je svetovni dan digitalnega čiščenja, pa bomo pogledali, kako učinkoviti smo bili pri tem (več in prijave na digital.ocistimo.si),« opiše Tina zelo pomemben projekt.
Trajnostno poročanje in komuniciranje nasploh postajata močna priložnost za pozicioniranje, dvig ugleda in komunikacijo z različnimi deležniki, ki jih organizacija nagovarja. »Obenem pa se organizacije še vedno rade ujamejo v t.i. zeleno zavajanje ali pa komunicirajo vsevprek, ustvarjajo cunamije informacij, se vsega skupaj lotevajo nestrateško. Moja želja je, da jih vodim preko teh čeri in poskrbim, da skupaj ustvarimo jasno in relevantno komunikacijo o njihovih trajnostnih prizadevanjih,« predstavi Tina svoje poslovne načrte.
Projekti, ki spreminjajo Slovenijo
V svoji karieri je Tina ustvarila veliko projektov, ki puščajo sledi in spreminjajo našo državo. »En zelo ljub projekt sega že v moj čas v Telekomu Slovenije, kjer smo vsem slovenskim porodnišnicam podarili CTG napravo. Imenoval se je Danes sem slišala tvoj srček in je bil zame res ena neizmerna izkušnja. Takrat sem tudi iz prve roke zaznala nujnost in pomen povezovanja z lokalnimi skupnostmi in lokalnimi ustanovami. V Lidlu pa sem imela kar nekaj mojih ljubezni: sodelovanje podjetja z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem ter kampanja Nič mi ne manjka, korporativna revija Preprosto, strateška usmeritev podjetja k zmanjševanju količin zavržene hrane, kar je preko projekta Hrana ni za tjavendan z Ekošolo in v sodelovanju s številnimi drugimi nevladnimi organizacijami in ministrstvi pripeljalo do uradne razglasitve 24. aprila kot nacionalnega dne brez zavržene hrane. Gotovo jih je še nekaj, a te so res ostale globoko zapisane,« predstavlja Tina njej najbolj ljube projekte.
Zelo je ponosna na PRSS, ki zadnja leta doživlja svoj preporod, uvedli so mentorski program, brezplačne spletne delavnice ABC trajnosti in Prava stvar (interno komuniciranje), konferenca SKOJ je zadnjih nekaj let izjemno dobro obiskana, pravi Tina »Res sem vesela, da so se aktivirali člani društva in želijo prinesti nekaj svojega časa in znanja v stanovsko organizacijo.«
Priznanj je ogromno, a najbolj srčni sta …
Z Lidlovo ekipo so v minulih letih res prejeli nekaj krasnih nagrad – od mednarodnega priznanja Content Marketing Awards za revijo Preprosto leta 2019, do nagrad Sporto 2016 in 2021 za sponzorstvo parašporta, pa The Award!, regijsko nagrado za odličnost komuniciranja, za Dan brez zavržene hrane…
Tina obožuje filme Moje pesmi, moje sanje ter Čarovnik iz Oza iz otroštva in Pravzaprav ljubezen (vedno in povsod), trilogija Gospodar prstanov, Hobit ter celotni opus Harry Potter. In pa animirani film Čudežno potovanje scenarista in režiserja Hayaoja Miyazakija. »Sem pač očitno še vedno otrok«, se smeje. (op. a. zdaj tudi veste, zakaj v naslovu tega prispevka Čudežno potovanje Tine Cipot😊)
»A največ mi pomenita dve priznanji. Eno je Prijateljica Parašporta, ki sem ga dobila leta 2022 na prireditvi Parašportnik leta, drugo pa sem prejela nedavno: Horus 2023 za posameznika za trud in delo na področju družbene odgovornosti in trajnosti, ki ga podeljuje IRDO (Inštitut za razvoj družbene odgovornosti,« srčno pove Tina ob koncu najinega pogovora.
Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv sogovornice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.