»Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva.« (Poglavar Seattle)
Predstavljajte si, da morate plačevati za zrak, ki ga dihate. Morda se vam to zdi smešno, noro, odbito; a če bi nekomu izpred stoletij nekako lahko povedali, da moramo danes kupovati oziroma plačevati za vodo, ki jo pijemo, bi verjetno mislil, da z vami ni vse v redu – voda je pač od vsakogar, vsakomur prosto dostopna. Upajmo torej, da zraka, ki je del skupnih dobrin človeštva, v prihodnosti res ne bomo plačevali. Ali pač.
Razmisleka o skupnih dobrinah pa skorajda ne moremo začeti mimo pogosto citiranega pisma indijanskega poglavarja Seattla ameriškemu predsedniku iz leta 1854 – kot odgovora na zahtevo, naj avtohtoni prebivalci Severne Amerike prodajo svojo zemljo in odidejo v rezervat (kot bi bili nekakšne divje živali). Morda kdo poreče: pa saj smo to pismo že tolikokrat prebrali. Pa vendarle ga dajmo še enkrat, kajti avtohtoni prebivalci Severne Amerike so bili resnični velemojstri za ravnanje s skupnimi dobrinami. Še več, z njimi so bili Eno, kar pomeni, da niso zares ločevali med zunanjimi in notranjimi skupnimi dobrinami. Kako veliko se lahko naučimo od njih. Še zlasti danes, ko smo popolnoma izgubili kompas – kako ravnati z okoljem in sami s seboj. Kar je še kako povezano eno z drugim.
»Kako nam lahko prodate modrino neba?«
Vsak lastnik gozda, zemlje, vode, rudnika in tako naprej, vam lahko pokaže papir, ki potrjujejo njegovo lastništvo. O tem seveda ni nobenega dvoma, a naš namen je razmisliti o globljem pomenu lastništva, ki nikakor ne bi smel biti neka absolutna pravica (da z lastnino počnemo, kar koli želimo), ampak predvsem odgovornost do tistega, kar nam je bilo tako ali drugače dano v skrb in uporabo.
Od kod lastnikom ti »kosi papirja«? Če bi za katerokoli lastnino zemlje, gozdov, travnikov, izvirov in tako naprej šli po premici časa nazaj v preteklost, bi vselej prišli do točke, ko si je nekdo to prilastil ali pa se preprosto razglasil za lastnika – kralj, cesar, fevdalec in kasneje veleposestnik, kapitalist…. Milijone in milijarde let se je evolucija nemoteno in uspešno odvijala brez lastnikov zemljišč, gozdov, potočkov, obal, jezer in tako naprej, le zadnjih nekaj desetletij, stoletij in morda tisočletij so dobrine pospešeno postajale last posameznikov, držav ali institucij.
»Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo.«
Danes pa se nam zdi, da drugače sploh ne more biti. Danes se privatizira (lastnini), prodaja in kupuje vse, kar je. Ne samo zunanje dobrine, temveč tudi notranje. Temu lahko rečemo komercializacija oziroma proces, ki naravo, ljudi in celo naše medsebojne odnose, čustva ter misli spreminja v lastnino oziroma v (trgovsko) blago. Zato smo zgubili stik z naravo in s samim seboj. V drevesih vidimo kubične metre lesa; zemljo merimo v hektarjih in pridelku, ki na tem območju zraste (in potem to izmerimo kot donos na hektar); voda so litri, ki se prodajajo v plastenkah za enkratno uporabo. In tako naprej.
»Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?«
A tudi ljudje vse bolj postajajo blago, ki ga merimo v produktivnosti dela; ljudem celo rečemo človeški kapital. In šli smo še dlje. Kupujemo in prodajamo celo prosti čas in naša čustva, izmerjena z všečki, ki jih računalniški algoritmi prevajajo v tržne priložnosti. Komajda se zavedamo, da se kot »žaba kuhamo v vse bolj vroči vodi«. Tega morda ne opazimo, a posledice so jasne – ni onesnaženo in prizadeto samo naše zunanje okolje, temveč tudi naše notranje okolje, naša fizična, čustvena in mentalna telesa, naša duša – naše notranje skupne dobrine.
»Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Vse je zvezano med sabo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.«
Telesa, ki jih imamo, v resnici niso ločena od našega okolja. To so razumeli avtohtoni prebivalci Severne Amerike in še kdo. Enost življenja pomeni razumeti, da v osnovi ni ločenosti med notranjim in zunanjim. Vse je zvezano med seboj. Smo nitka v tkanini življenja. Kar torej delamo s svojim okoljem, delamo s samim seboj. Nenazadnje dihamo zrak, ki so ga dihali že drugi ljudje in živali ter rastline. Pijemo vodo, ki že milijone let kroži po planetu in katere molekule so bile že vsepovsod; v oceanih, rekah, slapovih, potočkih in vseh drugih organizmih. Povezani smo, kakor je družina povezana s krvjo.
Res communes, darovi narave
»Sledeče stvari so po naravnem zakonu skupne vsem – zrak, tekoče vode, morje in potemtakem tudi morske obale.« (Justinjanove Institucije, 2. knjiga, naslov I.)
Stari Rimljani, ki predstavljajo vrh antične civilizacije, so poznali tri vrste lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javne stavbe, ceste in podobno) in res communes (darovi narave, ki pripadajo vsem). Morje, reke in obale so bile na primer skupne dobrine, ki pripadajo vsem in si jih ne sme nihče lastiti.
Stari Rimljani so torej poznali pojem skupnih dobrin – »stvari, ki so skupne vsem« (ang. commons). Niso jih samo poznali, temveč so jih tudi uzakonili. Nihče, še takšen mogočnik, bogataš, niti sam cesar, ni mogel postati lastnik morja, zraka, morskih obal. Poleg skupnih dobrin so poznali še javne in zasebne dobrine; dobrine pa, ki so bile povezane z religijo, niso pripadale nikomur, saj so bile »božanskega izvora«.
Tudi kasnejši ekonomsko-politični sistemi so v različnih razmerjih ohranjali vse tri oblike lastnine, Britanci so na primer v 12. stoletju poznali koncept skupne zemlje (common land). Po Mertonskem statutu iz leta 1236 je fevdalni lastnik lahko zamejil prostrana zemljišča za lastno uporabo samo, če je vaščanom v uporabo namenil primeren delež te skupne zemlje – za pašništvo, pridobivanje lesa, ribolov.
V zgodnjem obdobju kapitalizma, pa se je to staro razmerje zasebno-javno-skupno začelo rušiti. Prej skupne dobrine (commons) so z nasilnim prilaščanjem, goljufijo ali z manipulacijo postale zasebna lastnina bogatih posameznikov ali korporacij (prav tako v lasti bogatih posameznikov). Predvsem mali kmetje so izgubili osnovno sredstvo za preživetje in postali so mezdni delavci kapitala. Izkoriščanje okolja in ljudi je začenjalo dobivati epidemične razsežnosti.
Koncept skupnih dobrin, ki so nam ga zapustili Stari Rimljani in se je do neke mere ohranil v srednjem veku, poznajo pa ga tudi številna avtohtona ljudstva, pa je izjemnega pomena za našo prihodnost. Odnos do dobrin je povezan z našim odnosom do drugih ljudi in do materialnega sveta na splošno. Če na stvari in ljudi gledamo zgolj kot na »moje«, potem izražamo našo ločenost od okolja in od drugih ljudi. Resda smo individualna bitja, a hkrati smo tudi del širše celote – človeštva in planeta.
Modrost preteklosti lahko postavimo na nove temelje in opredelimo skupne dobrine, ki so v uporabi in skrbništvu celotnega človeštva. To so skupne dobrine človeštva, ki so: ozračje; morska in sladka voda; obdelovalna zemlja in gozdovi; zemeljska bogastva (rudnine in drugi naravni materiali), energetski viri; človeški, rastlinski (semena) in živalski genetski material; svetovni splet, komunikacijsko in transportno omrežje; znanje človeštva; storitve, povezane z zadovoljevanjem človeških potreb (npr. zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanje); kulturna, umetniška in druga dediščina človeštva.
Oikonomikos – skrbno upravljanje s planetarnim okoljem za dobro vseh
»Povej mi Kritobul, ali je ekonomija veja znanosti, kot so medicina, kovaštvo ali tesarstvo?« »Mislim da,« je odvrnil Kritobul. »Kaj potemtakem lahko rečemo, da je naloga ekonomije?« »Mislim, da je delo dobrega ekonomista, da je sposoben dobro upravljati s svojim domovanjem in premoženjem.« (Ksenofon: Oikonomikos, okoli leta 370 pr. Kr.)
Področje, ki se ukvarja z gospodarjenjem z dobrinami, se imenuje ekonomija. Morda bi bilo dobro vedeti, da ekonomija v izvornem pomenu – iz starogrške besede oikonomikos – pomeni skrbno in modro upravljanje (nomos) z domovanjem in vsemi pripadajočimi dobrinami za skupno dobro celotne družine (oikos). A domovanje danes razumemo v širšem smislu kot mesto, lokalno skupnost, državo in v najširšem smislu kot celotno planetarno okolje. Ekonomija torej v osnovi ne pomeni sebičnega kopičenja premoženja, temveč skrb za blaginjo posameznika, družine, lokalne skupnosti, v najširšem smislu pa človeštva, planeta in vseh živih bitij na njem. Človeštvo torej ni absolutni lastnik planeta in njegovih dobrin, temveč njihov skrbnik in upravitelj.
Communicare – narediti nekaj skupno, deliti si
»Zdaj smo vsi povezani z Internetom, kot nevroni v velikanskih možganih.« (Stephen Hawking)
Latinska beseda communicare, iz katere izhaja beseda komunikacija, pomeni deliti kaj s kom, narediti kaj skupno, združevati, sestavljati; pogovarjati se, razpravljati. Osnova besede communicare je communis – skupen.
Britanski raziskovalec in profesor Colin Cherry je leta 1979 je v knjigi Doba dostopa: informacijska tehnologija in družbena revolucija razmišljal o velikem vplivu takrat šele porajajoče se informacijske tehnologije. Zavedal se je velike »moči računalnikov, da beležijo naše osebne podatke in da prodrejo v naše zasebno življenje.« A resnično družbeno revolucijo, ki jo je preroško napovedoval, ni videl toliko v novih tehnologijah, ki so le podaljšek človekove zmožnosti komuniciranja, ampak so ključni razlogi zanjo »v naravi človeške komunikacije same, ki ni menjalni proces (exchange process), temveč je vselej proces delitve (sharing process).«
Kajti podatkov, informacij in znanja si ne izmenjujemo, temveč si jih v resnici delimo. Komuniciranje v osnovi ni niti posredovanje niti izmenjava informacij, temveč njihova medsebojna delitev. S komunikacijo informacije postanejo skupne in združujejo vse udeleženca procesa komunikacije. Zato je »komunikacija unikatna med vsemi človekovimi aktivnostmi«, je poudaril Collin Chery. Preprost primer je pošiljanje informacij po e-mailu: nek dokument ali sporočilo lahko pošljemo stotim ljudem, a še vedno ga imamo tudi sami (če ga seveda ne izbrišemo) in tudi vsi, ki smo jim ga poslali; ti pa ga spet lahko poljubno pošiljajo naprej.
Lahko živimo skupaj
»Skoraj vsi politični misleci in aktivisti se še naprej osredotočajo samo na zunanji vidik, zaradi česar smo razdvojeni in zmedeni zaradi svojih kolektivnih iluzij. Vendar je na področju znanja o skupnih dobrinah prisotna ironija, ki se neposredno sklicuje na ene izmed največjih zagovornikov skupnih dobrin v predmoderni zgodovini, in sicer na avtohtone ameriške Indijance. Kljub temu ne znamo združiti dveh koncev in opazovati, kako je bilo njihovo spoštovanje do zunanjih skupnih dobrin v samem bistvu povezano z njihovim notranjim zavedanjem Enega življenja v duhovni evoluciji, kar je privedlo do naravnega izraza neškodljivosti, ljubeče pozornosti in sočutja do vsega, kar je.« (Mohamed S. Mesbahi: Skupne dobrine človeštva)
Vrnimo se torej nazaj na začetek, k avtohtonim prebivalcem Severne Amerike in drugim starim ljudstvom ter razmislimo, kako nam njihovo znanje in odnos do skupnih dobrin lahko koristi za našo skupno prihodnost:
Smo del celote, smo nitka v tkanini življenja. Povezani smo drug z drugim in s svojim okoljem. V resnici smo Eno z vsem, kar je. Vse zunanje se odslikava znotraj nas, vse notranje pa navzven. Kar počnemo s svojim okoljem in drugimi ljudmi ter živimi bitji, dejansko počnemo tudi sami sebi. Naše notranje lastnosti se vselej manifestirajo navzven: sovraštvo, tekmovalnost in pohlep povzročajo destrukcijo v svetu; pozornost, sočutje in razumevanje pa harmonijo.
Kot bitja z razumom in vestjo imamo posebno nalogo – da s svojim okoljem upravljamo skrbno in modro v dobro vseh ljudi ter drugih živih bitij; v tem pogledu smo pravi ekonomisti. Vse, kar je, v resnici ne pripada nikomur, a je hkrati naše; od vseh nas. Naša prava »lastnina«, »srebrnina«, so skupne dobrine človeštva. Za njih se ne borimo, za njih ne tekmujemo, pač pa si jih medsebojno delimo in pri tem sodelujemo. Ker imamo posebno zmožnost, to je zmožnost komuniciranja, nas le-ta povezuje v skupnost. Skupnost je naša družina, naš dom pa celoten planet. Lahko živimo skupaj. Drug poleg drugega. V miru in blaginji. Vsi.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Photo by Christian Crocker on Unsplash
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.