ni me.je

Martin Belič: Edini Slovenec med prestižnimi Münchenskimi filharmoniki

avtor Tomaž Bole 20. maja, 2021

Najboljših simfoničnih orkestrov na svetu je ravno toliko, da se jih lahko naučiš našteti na pamet. Med tistimi, ki najbolj izstopajo, pa je zagotovo orkester Münchenskih filharmonikov, orkester, kateremu je nepozaben pečat odtisnil romunski dirigent Sergiu Celibidache, za marsikoga največji dirigent prejšnjega stoletja. Postati član tega slovitega orkestra, ki deluje že 125 let, je želja mnogih mladih vrhunskih glasbenikov. Visok ugled poleg samega orkestra uživajo tudi njegovi člani. To se kaže še posebej izrazito po koncertih v Aziji, ko ob posebnem izhodu iz koncertne hiše za orkester čaka vrsta obiskovalcev, ki želi dobiti avtogram prav od slehernega člana orkestra. Ugledna čast članstva je doslej  doletela samo enega Slovenca. Flavtist Martin Belič je postal redni član tega orkestra leta 2007.

Za glasbenika, ki izmed poklicanih postane izbran, moraš imeti vrsto vrlin, izpiljene veščine in trdne vrednote. Zaupanje vase, v svoje znanje, v svoje lastno izražanje in posredovanje glasbe, ki je doživela že vrsto različnih vrhunskih izvedb, pa vendar je še vedno prostor za tistega, ki je dovolj muzikalen in nosi v sebi vso moč znanja, študijskih izkušenj, muziciranja z izbranimi izoblikovanimi umetniki. Skratka, izbrani morajo imeti lastno celostno podobo in – na koncu še kanček sreče: biti v pravem trenutku na pravem mestu in se odločiti za pogumen korak v divjino svetovne konkurence.

Zgodba »luštnega fanta« …

Martin Belič

Zgodbi mladega študenta flavte in Ustanove Gallus sta se začeli tkati skupaj, ko mi je moj dobri rotarijski prijatelj Filip Remškar, ki je žal že nekaj let pokojni, nekaj dni pred koncem pomladi leta 1999 prišepnil, da je slišal za »enega luštnega flavtista, ki igra s tako polno energijo, da se kar bliska«. Kot vedno, kadar mi kdo priporoči kakšnega mladega glasbenika, sem se tudi takrat hitro odzval. Dogovorili smo se, da se srečamo z njim pri prijatelju doma in se prepričamo, »kaj je na glasovih, ki se širijo po naši deželi«.

Tako smo se zbrali nekega poletnega večera pri prijatelju Remškarju na »hišnem koncertu«. Z menoj je bila tudi moja žena Gina, ki je profesorica glasbe. Zbrano smo prisluhnili. Pred nas je stopil črnolas fant, živih oči z jasnim pogledom s flavto roki in toplino, ki je sevala iz cele njegove pojave: Martin Belič iz Slovenske Bistrice, učenec prof. Violete Ozvatič. Za klavir je sedel pianist prof. Otmar Plavčak in začel se je »Beneški karneval« – virtuozna skladba, s katero je Martin na različnih nastopih v naslednjih letih navduševal najrazličnejše vrste občinstva in sproti izpopolnjeval svojo izvedbo, tako da se je tudi tisti, ki smo jo slišali mnogokrat, nikoli nismo naveličali. Njegova prepričljivost je bila popolna.

… postane zgodba Ustanove Gallus in Rotary kluba Ljubljana

Zato sem ga povabil, da ga predstavimo gostom elitnega Gallusovega plesa, takrat za Ustanovo Gallus zelo pomembnega dogodka. Na njem se je zbrala vrsta uglednih in pomembnih ljudi iz slovenske javnosti, ki smo jih ob tem dogodku nagovarjali k donatorstvu in mecenstvu Ustanove Gallus in njenih varovancev.

Elitni Gallusov ples novembra 1999 je tako prepletel Martinovo zgodbo in zgodbo fundacije v skupno zgodbo. Vanjo se je vtkal tudi Rotary klub Ljubljana, saj sva bila člana oba s Filipom Remškarjem. Na plesu smo takrat predstavili dva mlada talenta, študentko musicala v Londonu, Manco Urbanc, in Martina Beliča, bodočega študenta salzburškega Mozarteuma. Oba sta s svojima nastopoma navdušila udeležence plesa in donatorska akcija je bila uspešna. Martin pa je osvojil svojega mecena, ki mu je stal ob strani do konca študija: podjetje SmartCom.

Ob smrti očeta Martina podprejo meceni

Težka življenjska prelomnica je doletela Martina junija leta 2000, ko mu je nenadoma umrl oče in je postal ogrožen njegov študij v Salzburgu. Takrat sta se izkazala Filip Remškar in njegova žena Zdenka, ki sta s svojim podjetjem SmartCom zagotovila donacijo Ustanovi Gallus in s tem omogočila Martinu štipendijo. Oktobra je Martin začel s študijem kar v dveh smereh, na pedagoški pri prof. Herti Mergl in na koncertni smeri na flavti pri prof. Ireni Grafenauer.

Študirati pri prof. Ireni Grafenauer na Mozarteumu so bile za Martina uresničene sanje. Kot pravi sam, je bilo to najboljše, kar se mu je takrat lahko zgodilo. Z njim je delala na tehniki, tehniki in, še enkrat, tehniki igranja. Štiri mesece samo tehnika … Nobenih skladb. Nato se je odprlo. Šest let študija, muziciranja, spoznavanja skrivnosti interpretacije, predihavanje svetovne literature za flavto. Nato diploma in diplomski koncert.

Izjemen diplomski koncert odpre vrata do prof. Koflerja

Bole, Belič, Remškarja, Grafenauer: Po diplomskem koncertu 2006

Doživetje za naju z Gino. Z avtom do Salzburga, parkiraš v bližini Mozarteuma, imaš še nekaj časa do koncerta, stopiš po ulici, da bi našel kakšen lokal in nekaj popil in srečaš – Ireno Grafenauer. Ireno, ki se te razveseli in te objame, polna pristne ljubezni in ljubečnosti – kakšna sreča za Martina, ki je pil iz te ljubezni vsa leta študija! Popili smo kavico in se odpravili na Martinov diplomski koncert. Koncert, ki bi ga lahko postavil na katerikoli oder na svetu. Koncert, na katerega sta prišla tudi Filip in Zdenka Remškar. Koncert, po katerem sta Martinu stoje vzklikala in ploskala njegova dotedanja profesorica Irena Grafenauer in bodoči profesor Martin Kofler. Doživetje par excellence. Na hodniku še prisrčno srečanje s prof. Igorjem Ozimom. Nato večerja z Ireno v krogu njenih študentov. In pot nazaj v Slovenijo.

Oktobra 2006 se je začel drugi del Martinove študijske zgodbe – podiplomski študij pri prof. Martinu Michaelu Koflerju, ki je v Martinovem življenju odigral veliko večjo vlogo, kot le profesorsko. Izjemen mentor, ki se veseli uspehov svojega študenta in mu pomaga tudi pri njegovi umetniški poti, odpira vrata in tiho podpira tam, kjer vidi, da ima možnosti. Martin Kofler je danes eden najbolj iskanih flavtistov na svetu, tako kot koncertni solist, kot član pomembnih žirij svetovnih flavtističnih tekmovanj. Je tudi solo flavtist Münchenskih filharmonikov in ob njegovem boku igra Martin Belič.

Uspešno opravi avdicijo za prestižne Münchenske filharmonike

Münchenski filharmoniki so mestni orkester. So družina, ki odloča, koga bo sprejela medse. In, ko ga sprejme, ga sprejme skoraj doživljenjsko. Zelo redki so glasbeniki, ki zapustijo orkester. Nove glasbenike sprejemajo, ko se sprosti prosto mesto, največkrat, ko gre stari glasbenik v pokoj. Na razpis se prijavi kakšnih 120 kandidatov, ki pošljejo svojo predstavitev. Izmed njih jih povabijo 30, naredijo ožji izbor in nato sprejmejo enega… Najprej za eno leto, da se spoznajo in ugotovijo, če lahko postane član njihove družine.

Martin je uspešno opravil takšno avdicijo februarja 2007 in še istega leta postal redni član kot druga flavta v orkestru! Od leta 2019 je asistent solo flavtist, kar pomeni, da pokriva vse, kar je pri posameznem projektu potrebno: prvo, drugo flavto ali piccolo – najbolj vsestranski. Prednost ima vedno matični orkester, vendar, kot pravi Martin, se vedno najde kakšna možnost za solistične koncerte z orkestri in komornimi zasedbami.

Zlata flavta – življenjska sopotnica

Oder izbranih 2016, skupinska fotografija

Če je za violinista izjemno pomembno, da ima dober instrument, ki se ujema z drugimi godali v orkestru, pa za flavtista, kot pravi Martin, ni nujno, da ima najboljši instrument, ki bi se morda v razredu klavirjev lahko primerjal s Steinwayem. A za vrhunsko poustvarjalnost je vendarle pomemben tudi vrhunski instrument. Ko je, še za študij, potreboval boljšo flavto, je Ustanova Gallus skupaj z Združenjem Manager pripravila donatorsko akcijo za flavto.

Za srebrno flavto Muramatzu ni bilo dovolj, je pa omogočila Martinu, da si je lahko kupil kakovosten piccolo. Kmalu je s pomočjo dobrih ljudi prišel tudi do srebrne in, kot münchenski filharmonik, leta 2013 tudi do 18-karatne zlate flavte Nagahara, vredne dobrega avtomobila višjega srednjega razreda, narejene prav zanj, za njegove prste in ustnice. Ta flavta bo njegova glasbena sopotnica vse življenje.

Junija letos nastop tudi v Slovenski filharmoniji

Koncert Gallusov Oder izbranih je najpomembnejši vsakoletni projekt Ustanove Gallus in Koncertne agencije Gallus J. Carniolus, na katerem nekaj izbranih najbolj obetavnih mladih glasbenikov, Gallusovih varovancev, nastopi s tujimi priznanimi glasbeniki in si s tem pridobi mednarodne reference. Martin pravi, da zelo ceni, da je imel tako v okviru fundacije, kot agencije najrazličnejše možnosti nastopanja. Nastopal je pred najbolj zahtevnimi glasbenimi poslušalci, pred poslovnim svetom in  občinstvom, ki ima le redko priložnost poslušati klasično glasbo v živo. Bili so nepozabni trenutki, saj je bilo občinstvo vsakokrat navdušeno, pa čeprav včasih tudi ob, za glasbenike, nenavadnih urah… Poslovneži pač začenjajo svoje dogodke dokaj zgodaj zjutraj.

V začetku letošnjega junija bo Martin s svojimi prijatelji iz orkestra, kot Kvartet članov Münchenskih filharmonikov, nastopil v Slovenski filharmoniji s tremi Gallusovimi varovanci, violinistoma Zalo Evo Kocijančič in Timotejem Willewaldtom ter s flavtistko Doroteo Senica, o kateri smo v Navdihni me že pisali, in ki ji je Martin že nekaj let mentor.

In za konec anekdota

Kaj se zgodi münchenskemu filharmoniku, če zamudi na vajo? Sledi finančna kazen. Naslednjič – podvojena. Tretjič – odtegljaj pri plači. Četrtič – izguba statusa filharmonika in dokončno slovo od orkestra. No, k sreči tega Martin še ni bil deležen, je pa SKORAJ zamudil na prvo vajo potem, ko so ga sprejeli. Razlog – nepoznavanje lastnosti münchenskega javnega prometa, v katerem lahko podzemna železnica zamuja tudi celo uro…

***

Talenti nekoč in danes

Odkrivanje mladih glasbenih talentov je poseben izziv. Ko se je naš svetovno priznani renesančni skladatelj Jakob Petelin Gallus pred kakšnimi 455-leti odločal, da gre iskat znanje na tuje, se je z lastnim talentom in močno željo po znanju in ustvarjanju soočal kar sam. Pa tudi, če mu je lahko kdo kaj svetoval, je bilo v tistih časih povsem drugače, kot je danes. Okoliščine in pogoji za študij na umetniškem in posebej na glasbenem področju so bili večinoma v rokah cerkvenih dostojanstvenikov, ki so predvsem z glasbo segali v duše svojih vernikov. Najboljši umetniki so sicer zasloveli že za časa svojega življenja, seveda bolj v okolju, kjer so sami živeli in delovali, šele zob časa pa je skozi desetletja in stoletja izbistril nepozabne.

Danes, v svetu, ki ga lahko z letalom obkrožiš v nekaj dneh, ko preko najrazličnejših možnosti, ki jih dajejo mediji, spoznavaš v živo vse najboljše, kar premore naš planet, začenjaš svoje šolanje in umetniško pot povsem drugače. Visoka merila so postavljena, vsa svetovna konkurenca je tako rekoč na dlani, stopiti na oder izbranih iz naše današnje dežele, ki ji je vse prej mar, kot visoka umetnost in kultura, pa je zagotovo vrhunski podvig.

***

Kdo stoji za uspešno Martinovo zgodbo oz. kaj sta Gallusov varovanec in Gallusov Oder izbranih

Ustanova Gallus in uspešen Gallusov varovanec sta si vzajemni referenci za ugled tako na glasbenem področju, kot sicer v javnem življenju. Martin zagotovo sodi v ožji izbor mednarodno najbolj priznanih Gallusovih varovancev. Sam je bil deležen znanja in izkušenj dveh izjemnih profesorjev in koncertnih flavtistov, Irene Grafenauer in Martina Koflerja in zdaj že skoraj deset let vse, kar si je strokovnega pridobil v tem času, prenaša na mlajše rodove.

Vsako leto skupaj s profesorjem Koflerjem vodita mojstrske tečaje v Vetrinju (Viktringu) na avstrijskem Koroškem, svojega pa vodi tudi v Sloveniji, najprej v Slovenski Bistrici, nato v Rogaški slatini in zadnja leta spet v svojem domačem kraju, kjer poleg Glasbene šole Slovenska Bistrica sodeluje tudi Ustanova Gallus.

****

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Slawomir Grenda, osebni arhiv Martina Beliča