Na gorski poti od Slovenije do Albanije se naučim poslušati intuicijo

Na gorski poti od Slovenije do Albanije se naučim poslušati intuicijo

Na gorski poti od Slovenije do Albanije se naučim poslušati intuicijo

avtor 22. oktobra, 2021

Maruša Orel, absolventka magistrskega študija andragogike iz Šmarij na Vipavskem, je sredi avgusta zaključila zelo zahtevno gorsko pot Via Dinarica, ki povezuje Slovenijo in Albanijo. Skupaj s svojim desetletnim ovčarjem Pikijem se je iz Slovenije odpravila peš ter v treh mesecih prehodila 1340 kilometrov oziroma 55.000 višinskih metrov Via Dinarice. Potovanje jo je, kot pravi, presenetilo v marsikaterem smislu: srečala je same čudovite ljudi, prepričala se je v svojo fizično in psihično vzdržljivost, premagala določene strahove ter obenem spoznala, koliko ji je pomembna družina in njihova podpora.

Maruša zase pravi, da je komunikativna, ekstrovertirana, odprta, radovedna, ter da se z delovanjem največ nauči o sebi in življenju. »Nisem teoretičarka in človek, ki bi bil ves čas v učilnicah oziroma predavalnicah in le poslušal ali bral knjige,« doda.

Od služenja vojaškega roka do varuške v Londonu

Ob tem da je aktivna pohodnica, se je Maruša odpravila tudi v Španijo, kjer je delala kot varuška. V Londonu si je sama poiskala službo in stanovanje. Delo je pred časom dobila tudi v poletnem kampu v Ameriki, v Vipavi je opravila služenje vojaškega roka. Vedno si postavlja izzive in počne stvari, »za katere čutim, da bi jih rada naredila in se pri tem še česa naučila. Kljub strahovom veliko dam na lastno intuicijo, ki me do zdaj ni nikoli prevarala. Zato je bila odločitev za Via Dinarico sprejeta v hipu. Zaradi tega se ne kesam in bi jo spet prehodila,« razlaga Maruša.

Via Dinarica kot lastni izziv

27-letna Maruša Orel je izkušena pohodnica in preden se je odpravila na Vio Dinarico White trail, ki prečka Slovenijo, Hrvaško, BiH, Črno Goro in Albanijo, je v enem kosu prehodila slovensko planinsko pot. Za Via Dinarico je izvedela, ko je delala seminarsko nalogo z naslovom Dolge pohodniške poti, ki prečkajo Slovenijo. »Bila mi je zanimiva, ker ni toliko poznana, posledično ni oblegana, ker poteka skozi neokrnjeno naravo in podeželje zahodnega Balkana«. Prav narava, dodaja Maruša, je bilo odlično zakulisje za spoznavanje same sebe ter svojih zmogljivosti.

Kot pravi, si rada postavlja različne izzive in enega takšnega je potrebovala po zaključku študijskih obveznosti. »Slovenska planinska pot je bila zame fizično naporna, Via Dinarica pa je nudila izziv glede preživetja v naravi,« pove Maruša. Na pot se je odpravila kar sama, fant si ni mogel privoščiti toliko dni dopusta.

Preizkušenj in izzivov ni manjkalo

Zmogljivost, tako fizična kakor tudi psihična, je bila potrebna za pot, ki jo je prehodila v 84 dneh s povprečno hitrostjo približno 20 km na dan. Prvi bolj resen izziv je imela že na meji s Hrvaško, kjer je bila pot zelo slabo označena. »Pot je na nekaterih delih zaraščena, zelo slabo markirana in je bilo treba improvizirati. Večkrat sem se izgubila, celo kričala od obupa,« razlaga Maruša.

Na naslednji pravi izziv ni čakala dolgo. Že v okolici Senja se je v njej porodil prvi resni dvom, ali naj s potjo odneha. »Ko sem šotorila v bližini tega mesta, sta sredi noči do mene prišla dva plačanca (torej nekakšna policaja, vendar sta zaposlena pri zasebnem podjetju, kot nekakšna vrhunsko usposobljena varnostnika), ki mi nista dovolila, da prespim tam, saj prav to pot vsak dan prečka ogromno migrantov. Takrat mi je bilo rečeno, da dejansko hodim po poteh migrantov, ki poskušajo priti v Evropo. Odpeljali so me v Senj, kjer sem nekaj dni razmišljala, kaj naj naredim. Spraševala sem se, ali je preveč nevarno, da bi nadaljevala pot.« Potem ko je od policistov izvedela, da je večji del poti, ki se križa s potjo migrantov, že prehodila, je sprejela odločitev, da nadaljuje in to za vsak primer kar nekaj kilometrov ‘varno’ po cesti.

Srečanje z medvedi ni najslabša izkušnja

»To ni bilo romantično sprehajanje po gorskih neodkritih poteh, ker sem se ves čas soočala z organizacijskimi izzivi, kot je slab signal, nabava hrane, kje dobiti vodo, kje bo naslednja trgovina, kje postaviti šotor,« doda Maruša. Pot je bila zanjo izredno naporna, tako fizično kot psihično. Medtem ko je bila pot na Hrvaškem neoznačena, je imela v Bosni druge težave. »Če ne omenjam srečanj z medvedi, sem morala v Bosni biti zelo previdna tudi glede min, ker so minska polja slabo markirana,« mimogrede omeni Maruša.

Svoje strahove na tej poti je celo rangirala od zelo nevarnega k manj nevarnem: srečanje z migranti, srečanje z medvedi, hoja po neoznačenem minskem polju, pa tudi možne reakcije neznancev na Balkanu, ki jim je kar po vrsti čudno, da se je ena ženska na takšno ‘divjo’ pot odpravila kar sama.

Spopadanje s strahovi: ko se soočiš z njimi, zgubijo moč

Res, izzivov je bilo veliko, posledično tudi strahov. »Poskušala sem jih držati pod kontrolo in jim ne dovoliti, da me ohromijo. Zato so takšni podvigi dobrodošli, saj tako premagujem strahove. Ko se soočiš s strahovi in jih predelaš, si prisiljen izstopiti iz območja udobja, hkrati pa se ogromno naučiš o sebi in življenju. Tako pa tudi lažje in lepše živiš,« iskreno pove Maruša.

Najhujša izkušnja – bolezen na poti

Kulminacija vseh teh bolj psihičnih kot fizičnih pritiskov je očitno vplivalo nanjo in je v enem trenutku zbolela.

»Zbolela sem na delu poti po Bosni, k sreči sem bila takrat v bližini nekega samostana. To je bil dejansko najhujši trenutek poti. Takrat se zaveš pomena družine in ljudi, ki jih imaš ob sebi in ki bi ti v takih primerih lahko priskočili na pomoč. Ker je bilo z mano res hudo, sem po kolenih prišla do samostana in prosila, da mi pomagajo. Eden izmed patrov me je peljal na urgenco ter potem tudi nazaj, obenem pomagal poiskati apartma, kjer sem se v miru pozdravila,« razlaga Maruša.

Na koncu potovanja, pravi Maruša, ostajajo samo lepi spomini, in to predvsem na prijazne ljudi, ki jih je srečala v Bosni in Črni gori. »Domačini, družine, ki so bili s kravami ali ovcami poleti v hribih, na planšariji, so bili zelo pristni, večkrat so me povabili na kavo, hrano, celo so me vabili, da prespim pri njih,« pove Maruša, ki je bila zaradi tega večkrat ganjena.

Ne spremeni te cilj, ampak sama pot

Maruša pravi, da jo je ta izkušnja dejansko spremenila. »Postala sem bolj potrpežljiva, določene stvari me kasneje vržejo iz tira. Ne razburjam se tako hitro kot prej in seveda danes poskušam manj imeti pod kontrolo različne situacije. Predvsem sem pa spoznala, da je v težkih trenutkih enostavno treba vztrajati, da je pomembna trma, vztrajnost, da lahko prideš do cilja. Obenem sem ugotovila, koliko mi je pomembna podpora mojih najbližjih, da drugi verjamejo v vame in mi zaupajo,« pove Maruša.

Marušina starša nista bila ravno navdušena nad njeno idejo, da se na takšno pot odpravi sama,  bala sta se za njeno varnost, kljub temu sta jo v mislih zvesto spremljala, jo bodrila in jo čakala da se varno vrne domov. »Fant pa ni zdržal, in se je pridružil na zadnjem delu poti po Črni gori in Albaniji,« še v smehu doda.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Maruše Orel

 

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.