Ko sem bila otrok, je bila moja glavna skrb, kako preživeti smrt 😊 Se spomnim, da sem eno obdobje cele noči prejokala, ker si nisem mogla predstavljati, da mi bo smrt enkrat odvzela moje najbližje in da bom ostala sama na svetu. Nisem si mogla predstavljati, da bo tudi mene enkrat konec in sem bila zelo potrta zaradi krute resnice. Zdelo se mi je, da se življenje prehitro odvija. V čem je sploh smisel, če bo enkrat konec vsega? Na to vprašanje iščem odgovore celo življenje (najsi bo skozi delavnice, coachinge, druženja …) Verjetno ne bom nikdar prišla do konca, saj se vedno znova porajajo nova vprašanja. Smisel življenja se spreminja sorazmerno z našim zavedanjem, zato se to iskanje nikoli ne konča. Kakorkoli, soočanje s smrtjo in ne bežanje pred njo, nam pomaga spoznati, kako krhko in dragoceno je Življenje, ki ga živimo. Morda nas to spoznanje spodbudi, da zaživimo bolj pogumno in plemenito življenje.
»Oče Slavnejšega od meseca«
Stara tibetanska povest »Oče Slavnejšega od meseca«, pripoveduje o zelo siromašnem možu, ki mu je uspelo po dolgotrajnem garanju zbrati celo vrečo žita. Bil je ponosen nase, in ko je prišel domov, je vrečo z vrvjo privezal na enega izmed tramov svoje kolibe, da bi bila na varnem pred podganami in tatovi. Pustil jo je torej viseti tam pod stropom, sam pa se je, da bi bila še bolj na varnem, čez noč namestil podnjo. Ko je tako ležal tam, so mu misli začele bloditi. »Še največ dobička bom imel,« si je rekel, »če bom žito prodajal v majhnih količinah. Na ta način si bom lahko žito še dokupoval, in kmalu bom obogatel in si v družbi pridobil veljavo. Dekleta se bodo kar pulila zame. Oženil se bom s kako lepotico in z njo imel otroka … moral bo biti sin … le kako ga bova imenovala?« Razgledal se je po prostoru in oči so se mu ustavile na majhnem okencu, skozi katero je lahko videl mesec. »Kakšno znamenje!« je pomislil. »Kakšno srečno znamenje! To bo zares imenitno ime. ‘Slavnejši od meseca’ tako ga bom imenoval …« Medtem ko je tako sanjaril, pa je neka podgana, ki je našla pot na vrečo, preglodala vrv, na kateri je visela. V trenutku, ko so moževe ustnice spregovorile »Slavnejši od meseca«, je vreča žita padla izpod stropa in ga ubila. »Slavnejši od meseca« pa se nikoli ni rodil.
Žrtev »dejavne lenobe« v času pomembnih reči.
Koliko izmed nas jih tako kot mož iz te povesti postane žrtev, čemur avtor pravi »dejavna lenoba«? Lenob je seveda več vrst: je vzhodnjaška in zahodnjaška lenoba. Vzhodnjaški slog lenarjenja so do popolnosti izbrusili v Indiji. Tam vse polno ljudi pod milim bogom ne počne drugega, kot da ves dan poseda na soncu, se izogiba vsakršnemu delu ali koristni dejavnosti, sreba čaj, posluša plehko indijsko filmsko glasbo, ki se razlega iz radia, in klepeta s prijatelji. Zahodnjaška lenoba pa je čisto drugačna. Njeno bistvo je v tem, da se človek zasipa s prisilno dejavnostjo, tako da mu zmanjka vsakega časa za to, da bi se soočil z resničnimi vprašanji.
Če se zazremo v svoje življenje, jasno vidimo, koliko nepomembnih nalog, tako imenovanih »odgovornosti«, opravljamo iz dneva v dan. Neki duhovni učitelj jih primerja z »gospodinjenjem v sanjah«. Dopovedujemo si, da bi radi čas porabljali za pomembne reči, v resnici pa nikdar ne najdemo časa zanje. Celo tako preprosto opravilo, kot je jutranje vstajanje, zahteva toliko opravkov: odpremo okno, posteljemo posteljo, oprhamo se, skrtačimo zobe, nakrmimo psa ali mačko, operemo sinočnjo posodo, odkrijemo, da nam je zmanjkalo sladkorja ali kave, stečemo v trgovino, si pripravimo zajtrk – seznam je tako rekoč neskončen. Potem pride na vrsto obleka: treba jo je izbrati, po možnosti zlikati, spet zložiti … In koliko dela nas čaka šele s pričesko, pa z ličenjem? Nemočno gledamo, kako nam dneve polnijo telefonski pogovori in malenkostni načrti, pa vsemogoče odgovornosti – ali pa naj jim rečemo »neodgovornosti«?
Zdi se, kakor da nas lastno življenje použiva, kakor da ima svoj lastni zagon in nas odnaša s seboj; in nazadnje se nam zdi, da nimamo več nadzora nad njim in nobene izbire več. Seveda se včasih zaradi tega prav slabo počutimo, tlačijo nas more in prebujamo se preznojeni, muči nas vprašanje: »Kaj vendar počnem s svojim življenjem?« A naši strahovi trajajo samo do zajtrka; potem zgrabimo aktovko in spet gremo tja, kjer smo začeli.
Vračanje k bistvu življenja
Indijski svetnik Ramakrišne je rekel enemu izmed svojih učencev: »Če bi samo desetino tistega časa, ki ga zapraviš za ničevosti, kot sta preganjanje žensk in služenje denarja, posvetil duhovnemu izpolnjevanju, bi bil v nekaj letih razsvetljen!« Na prelomu stoletja je v Tibetu živel učen mož, nekakšen himalajski Leonardo da Vinci, Mipham po imenu. Menda je izumil uro, top in letalo. Toda vsak izum je, kakor hitro ga je dokončal, uničil, saj je menil, da bi ljudi samo še bolj odvračal od bistvenega.
Tibetanska beseda za telo je lü i in pomeni »nekaj, kar puščaš za sabo«, kakor prtljago. Vsakič, ko rečemo lü, nas beseda spomni na to, da smo popotniki, ki so si v tem telesu in življenju poiskali samo začasno zatočišče. Zato se v Tibetu ljudje niso motili s tem, da bi si skušali zagotoviti čim večje zunanje udobje. Zadovoljni so bili, če so imeli dovolj jesti, obleko na sebi in streho nad glavo. To, kar počnemo mi, ki smo naravnost obsedeni z željo, da bi nenehno izboljševali svoje razmere, pa lahko postane samo sebi namen in nesmiselno pehanje, ki nas samo oddaljuje od resničnega življenja. Le kdo, ki je pri zdravi pameti, bi hotel vsakič, ko bi prenočil v hotelu, na novo opremiti najeto sobo?
Mogoče bi morali samo slediti nasvetu Patrula Rinpočeja:
Zgledujte se po stari kravi, ki je zadovoljna, če lahko spi v hlevu.
Jesti morate, spati in srati – to je neizogibno; vse drugo pa naj vas ne briga.
Življenje jemati zares
Dragocenosti življenja se nemara zavedajo samo tisti, ki vedo, kako zelo krhko je. Resno jemati življenje še ne pomeni, da moramo vse žive dni meditirati, kakor da bi živeli v samotnih gorah Himalaje ali kot so svoje čase počeli v Tibetu. Sodobni svet je pač tak, da moramo delati in služiti vsakdanji kruh; paziti moralo le, da se ne ujamemo v tiranijo osemurnega delovnika, ki nam ne pusti, da bi imeli razgled nad globljim smislom življenja. Ubrati moramo srednjo pot, najti ravnovesje, izogibati se odvečnim dejavnostim in opravkom in čim bolj poenostaviti svoje življenje. Ključ do sreče in ravnovesja v sodobnem življenju je preprostost.
Budizem temu pravi disciplina. V tibetanščini se disciplini pravi tsul trim. Tsul pomeni »primeren« oziroma »pravšen«, trim pa »pravilo« ali »način«. Disciplina je potemtakem primerno oziroma pravšnje početje. To pa v tej naši zapleteni dobi pomeni poenostavljanje življenja. Takšno življenje nam bo prineslo duševni mir. Imeli bomo več časa za razvijanje duhovnosti in spoznave, ki nam jo lahko prinese edinole duhovna resnica, to pa nam bo olajšalo soočenje s smrtjo.
Žal jih tako živi le malo med nami. Morda bi se morali kar takoj vprašati: »Kaj pa sem pravzaprav dosegel v življenju?« Se pravi, koliko smo v resnici doumeli življenje in smrt? Nekaj upanja vlivajo pričevanja o obsmrtnih doživetjih, ki so izšla v knjigah, kakršne pišejo Kenneth Ring in drugi. Presenetljivo veliko tistih, ki so za las ušli smrti, opisuje »film življenja«, ki se jim je odvrtel pred očmi in v katerem so s srhljivo živostjo in natančnostjo podoživljali dogodke svojega življenja. Včasih so podoživeli celo učinke, ki so jih njihova dejanja imela na druge, oziroma občutja, ki so jih sprožila. Kennethu Ringu je neki mož povedal:
Videl sem, da je vsak človek poslan na zemljo zato, da bi spoznal nekatere reči in se jih naučil. Recimo, da bi se naučil dajati več ljubezni, biti bolj ljubeč do bližnjega. Da bi odkril, da so najpomembnejši odnosi med ljudmi in ljubezen, ne pa gmotne dobrine. In da bi spoznal, da je prav vse, kar storimo v svojem življenju, zapisano in da prej ali slej pride na dan.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto in povezava do knjige Tibetanska knjiga življenja in umiranja: https://www.gnostica.si/zbirke/tibetanska-knjiga-zivljenja-in-umiranja
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.