vodi.me

Ustvarjena za sanje, ki presegajo razum

avtor Maja Ahac 3. maja, 2019

Eden mojih najljubših predelov Bruslja je park Cinquantenaire. Vedno, ko ga obiščem, me prevzamejo nasprotujoči občutki. Moj razum mi govori, da je park “posledica” kolonialnega izkoriščanja, moje srce se na logiko in na pamet ne ozira. Park je enostavno čudovit.

Cinquantenaire orožje

Cinquantenaire drevo

V parku je postavljen muzej. Muzejska zgradba je zame prelep primer arhitekture. Pred vhodom na desni je postavljen dolg, napol odprt prehod. In ko se postavim na sredino prehoda, se pred menoj odpre prizor, ki me vedno znova osupne. Če pogledam nazaj, vidim orožje. Če pogledam naprej, vidim drevo. Nenavadno, skorajda nadrealistično prepletanje prizadevanj človeštva in narave. Surova lepota narave v najčistejši izvedbi kljubuje smrti in uničenju človeštva.

Življenje je podobno prizoru na prehodu. Odvisno je od odločitev in perspektive. Odločitve, kam bom usmerila svoj pogled, in perspektive, ki definira moje doživljanje pogleda. Vsak dan znova stojim na prehodu in izbiram: orožje ali drevo?

Kam usmerjam svoj pogled, misli in odločitve? Ko bi le bilo vse tako preprosto in bi svoje izbire že na prvi pogled lahko tako enostavno in hitro prepoznala. Orožje ali drevo? Včasih se pred menoj razprostira navidezna zmeda, včasih se mi zdi, da pred menoj stojita samo tank in brzostrelka. In potem izbiram po načelu manjšega zla. Pa je res tako kot se zdi na prvi pogled?

Poslanstvo presega cono udobja

Mislim, da imam – tako kot vsak človek – sanje, ki jih sanjam. Želim si izbrati drevo in življenje. Sama zelo dolgo nisem imela poguma živeti svojih sanj. Celo ko so mi bile na voljo v vsej svoji polnosti, kot drevo v parku Cinquantenaire, sem raje izbrala orožje. Vsak dan sem se oddaljevala od življenja, počasi ubijala sanje in sebe.

Strah pred sanjami in negotovostjo je postal tako velik, da je zameglil moj pogled, perspektivo in razum. Drevo je postalo orožje in orožje je postalo drevo.

Sprašujem se, zakaj je tako težko prepoznati drevo? Zakaj je tako težko dovoliti sanjam razpreti peruti? Sanje nikoli niso enostavne. Sanje vodijo na manj uhojene poti. Sanjske, manj uhojene poti niso polne turistov. So ožje, polne lukenj, ovir in strme. Vodijo navzgor in na osamljena področja. In zato je za manj uhojene poti potrebno veliko truda. Tako kot sanje, tudi te poti niso enostavne. Poti, po katerih potuje manj ljudi, so namreč skrite očem in odprte najskrivnejšim hrepenenjem srca. In zato je potreben pogum. Zelo veliko poguma.

Osvobajajoče je živeti za poslanstvo

Vendar živeti sanje je ena najbolj osvobajajočih stvari, ki jih lahko človek naredi v svojem življenju. Vsak od nas ima namreč posebno poslanstvo, ki močno presega lastno cono udobja. Moje lastno poslanstvo me je popolnoma iztirilo, prestrašilo, celo paraliziralo. Vendar nič dosedaj v mojem življenju me ni osvobodilo bolj od tega, da sem si dovolila … končno dovolila … živeti sanje. Končno sem prepoznala drevo in se obrnila stran od orožja. Končno postajam jaz. Jaz. Takšna, kot sem v svoji najbolj surovi, skorajda nadrealistični obliki. Božja hči. Ustvarjena za sanje, ki presegajo razum.

Sprejeti sebe in živeti sanje je drzno dejanje. Vendar je zame postala edina možna izbira. Tisti trenutek, ko se bom odpovedala svojim sanjam, bom namreč prenehala živeti in obstajati. Postala bom kos hladne kovine. In zato sem se odločila za drevo. Za življenje. Za poslanstvo. Za sanje. Zame. Za človeštvo.

Maja Ahac je Advocay Coordinator za Adra Europe in trenutno živi v Bruslju. Sledila je svojim sanjam ter poslanstvu in zapustila Slovenijo, da lahko pomaga svetu širše. Mož in trije otroci jo pri tem popolnoma podpirajo. Prav 29. aprila praznuje rojstni dan, zato ob tem prijetnem dogodku objavljamo njeno prvo kolumno.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.

Foto: Maja Ahac