Bernarda Mlakar, empatinja, ženska z močno intuicijo, zaposlena v domu za starejše osebe, si je poklic, ki ga obožuje, krvavo priborila. Izhaja iz razbite kmečke družine in težkih socialnih razmer, prežetih s fizičnim, tudi spolnim, in psihičnim nasiljem. A nek notranji glas jo je prek trgovke in delavke v industriji vodil do izbranega poklica – medicinske sestre, sedaj tudi magistrice zdravstva. Od nezaupanja in izjemno slabe samopodobe, prek izkušnje izgorelosti je spoznala moč samospoštovanja in uživanja v radosti vsakega trenutka – in s tem naš tokratni Navdih.
Najtežje je bilo spoznanje, da moram odpustiti sebi
»Na moje življenje sta bistveno vplivali dve pomembni učni lekciji,« nam svoje izkušnje opisuje Bernarda. »Travmatične izkušnje v otroštvu, ki so globoko zaznamovale moje življenje, potiskanje spominov in čustev, ki so z leti bili vedno glasnejši, in epidemija kovida v domu, kjer sem zaposlena. Dogodki so me zlomili tako močno, da sem pred letom in pol zbolela zaradi kronične utrujenosti in izgorelosti.«
»Zaradi grenkih preizkušenj v življenju, ki mi ni vedno prizanašalo, znam ceniti vsako najmanjšo radost, ki mi jo nameni življenje. Ni mi žal, da sem vzela usodo življenja v svoje roke, neskončno sem hvaležna, da lahko živim in uživam svobodo.«
Kot pravi, je nemočna in izčrpana obležala ter sprva mislila, da jo je zadela kap, zaradi močnega razbijanja srca in bolečin v prsnem košu. »Najbolj težko se je bilo soočiti s samim seboj, smilila sem se sama sebi. Bila sem ujeta, navdajala sem se z občutki krivde in nemoči. Najhuje je bilo spoznanje, da sem izgubila kontrolo nad svojim življenjem.« Razloži, da je bila čisto brez energije, imela »sem občutek, da v meni ugaša življenje«. Na srečo so v Bernardino življenje začeli pritekati dobri ljudje, ki so bili ves čas ob njej. Takrat je spoznala, da ni sama. »Spet sem začenjala verjeti vase in se poskušala imeti rada. Počasi sem celila brazgotine, postavljala sem se na noge, dva koraka naprej in enega nazaj, vendar nisem obupala. Začela sem spuščati ljudi, ki so me spominjali na moje grenko preteklo življenje. Spoznanje, da moram odpustiti sama sebi, je bilo najtežje.«
Bernarda je …
… oseba z močno intuicijo, zelo občutljiva, drugačna, empatinja, bližino drugih ljudi čutim s celim telesom. Osebnostno je naravnana k perfekcionizmu, temelj in središče njenega življenja pa predstavlja sočutje do sočloveka. Je velika ljubiteljica živali in vsega lepega. Pri njenih odločitvah jo vodi intuicija. Je pogumna borka in po vsem še vedno verjame v dobro ljudi. Je oseba s krhko dušo in z nežnim srcem. Prepričana je, da jo življenjske preizkušnje postavljajo na trhla tla, da lahko bolj odločno stopa naprej – za upanje se je vredno boriti.
Strah je je: Narcističnih in manipulativnih ljudi
Rada ima: Občutek varnosti, radost, notranji mir, zaupanja vredne ljudi, minimalizem, odkrivati srečo v majhnih stvareh in iskren nasmeh, občuduje brezpogojno ljubezen živali.
Pri šestnajstih se osvobodi okov trpinčenja
Bernarda s partnerjem Antonom in nečakinjo Saro Arabelo
Bernarda Izhaja iz skromne razbite kmečke družine in že kot otrok je okusila težke življenjske ter socialne razmere, kjer materinska in očetovska ljubezen nista bili vrednota. Navajena je bila trde roke, reda, discipline in delovnih navad, kjer lastna vrednost ni imela nobene vloge. Že kot otrok je imela močno razvit čut do živali, saj je zelo rada zanje skrbela in jih negovala, »meni pa so živali vračale tisto brezpogojno ljubezen, zato sem se k njim pogosto zatekala,« opisuje Bernarda svoje boleče otroštvo.
»Okusila sem najbolj temne plati nasilja v življenju in spoznavala na svoji poti odraščanja, da so me ljudje, ki bi me morali čuvati kot kapljico vode na svoji dlani, oropali otroštva in najstništva. Moč, da preživim, mi je dajala samo misel, da bom nekoč odšla daleč stran, kjer teh ljudi ne bom nikoli več srečala in videla,« trpko priznava.
Nekega poletnega dne pri svojih komaj šestnajstih letih je spoznala, da nima nikogar, ki bi verjel vanjo. »Enostavno sem začutila, da ne zmorem več, da nimam več moči braniti svojega telesa pod pritiski nasilja. Globoko v sebi ranjena, sem čutila veliko gneva in gnusa in z globoko bolečino v srcu sem sklenila, da je čas, da zapustim svoje gnezdo in se podam na svojo pot, da se odrešim teh okov. Da se čimprej postavim na svoje noge, saj sem vedela, da lahko zaupam le sebi. Sedaj, ko se oziram nazaj, je za mano že kar nekaj prehojene poti. Moja pot do osebnega zadovoljstva ni bila lahka, zahtevala je veliko odrekanja,« razlaga Bernarda. A vendar nikoli ni nehala sanjati, da ji bo enkrat uspelo. »Po poti do zastavljenih ciljev me je vedno gnal močan nagon po preživetju in vodili močna intuicija ter volja, da mi bo enkrat v življenju uspelo.«
Ob ljubljeni osebi spozna, kaj je prava družina – in začne slediti svojim sanjam
Po končani osnovni šoli se je vpisala na trgovsko šolo in se pri šestnajstih letih morala osamosvojiti, se preseliti v dijaški dom. Takrat je spoznala tudi sedanjega partnerja in se preselila k njegovi družini. »Šele takrat sem prvič spoznala pomen družinskih vrednot,« z ljubeznijo opiše Bernarda tisti čas. Po končani trgovski šoli je opravila strokovni izpit in nekaj časa delala v trgovini.
Zame je življenje …
… znova in znova nova priložnost, nova možnost, je borba za preživetje, čudovita, enkratna in neponovljiva izkušnja in vsak trenutek je dragocen.
Velika želja po znanju jo je vodila, da se je vpisala ob delu in dokončala še srednjo ekonomsko šolo. Takratne težke razmere so zahtevale, da se je zaposlila v industrijski tovarni. »Ves svoj privarčevani zaslužek, da izpolnim svoje sanje, sem namenila in se vpisala ob delu na srednjo zdravstveno šolo in si tako izpolnila svojo največjo skrito željo,« pripoveduje Bernarda z radostjo.
»Vodi me čut do ljudi«
Bernarda in krščenka nečakinja Sara Anabela
»Takrat sem začela spoznavati, da sem na pravi poti, da si ničesar drugega ne želim bolj, kot opravljati delo, da lahko nekomu pomagam. Da me vodi čut do ljudi, da lahko prispevam s svojim delom k dobrobiti celotne družbe,« srčno pove Bernarda. Čeprav je bilo povpraševanje po delavcih z njeno izobrazbo na trgu dela zelo majhno, je bila trdno odločena, da nadaljuje svojo karierno pot.
Z radostjo me napolnjuje …
… moje zdravje, stabilnost, da stojim trdno z nogami na tleh in upam, da nikoli več ne bom dopustila, da mi kdo spodnese tla pod nogami. Vsak dan znova se učim postavljati meje, predvsem ljudem, ki črpajo mojo energijo in moč, ter ne spoštujejo moje osebne integritete.
»Z velikim ponosom sem sprejela pripravništvo za srednjo medicinsko sestro, ki sem ga opravljala volontersko v domu starejših. Odprla so se mi vsa vrata v svet, bila sem srečna kot še nikoli. S pridom sem se učila in od sodelavcev črpala znanja,« Bernarda navdušeno opiše prve korake v poklicu, ki si ga je tako želela. Počasi je rasla, pridobivala na samozavesti in samospoštovanju. V tistem trenutku se je zavedla, »da ti v življenju lahko vzamejo vse, le znanja ne in to je postalo moje vodilo«.
Ko je poklic poslanstvo, je nenehno izobraževanje veselje
»Moje poslanstvo je moj poklic, za katerega čutim, da sem bila rojena in poklicana, sem medicinska sestra z vsem svojim bitom in s srcem za ljudi, sem ponosna in hvaležna, da lahko opravljam to delo in se razdajam za najbolj občutljivo populacijo. Čutim veliko pripadnost, pri delu se moja čustva globoko prepletajo do teh ljudi, ki tam živijo, življenje teče tako, kot da smo ena velika družina. Moja služba je moj drugi dom,« kar žari.
Zaradi širine in globine znanja, ki ga medicinske sestre potrebujejo pri svojem delu, se je odločila in se ob delu vpisala na Fakulteto za zdravstvene vede, istočasno pa je uspešno zaključila pripravništvo.
Ves čas gradi trdne medsebojne odnose
Spoznala je sodelavke, ki so jo spodbujale, jo cenile po opravljenem delu in ji pomagale, da so njeno predanost delu opazili tudi njeni nadrejeni. »Ponudili so mi službo in začela sem prve korake kot srednja medicinska sestra. Ob tem so mi tudi omogočili, da sem lahko nadaljevala s študijem,« razlaga Bernarda.
Moj nasvet za delovno okolje …
… Zgled je glasnejši kot množica besed, bodimo vsem v vzgled, opravljajmo dobra dela in z dobrim vzgledom bomo privlačili dobro v ljudeh.
Proti koncu študija se je pojavila priložnost, da se je lahko pod mentorstvom preizkusila na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre. Vsi sodelavke in sodelavci, s katerimi je že od vsega začetka gradila trdne medsebojne odnose, vredne zaupanja in ki so bili vedno njen vzor ter vzgled, »so bili mojega napredka iskreno veseli in so tudi zaslužni, da sem postala tako odgovorna oseba,« je prepričana Bernarda.
Obkrožena z ljudmi, ki jo podpirajo
Odgovornost na delovnem mestu, ki ji je bila vsa ta leta zaupana, ji je dala potrditev, da je to prava pot, ki jo želi živeti. »Imela sem veliko srečo, da sem imela priložnost pridobivati vsa ta znanja in spretnosti tudi od svojih nadrejenih, ki so pomembno vplivali na moj razvoj,« pravi.
Zame je najbolj pomembna ljubezen do življenja, do sebe, do ljudi, živali in narave.
A tu se ni končalo. Sam razvoj, ki ga pri delu zahteva proces zdravstvene nege, potrebe po celostni obravnavi stanovalcev in hrepenenje po širini znanja, so bili vedno glasnejši. »Zato je bil magistrski študij zdravstvene nege tudi moja osebna priložnost in mi je pomenil dodano vrednost k že pridobljeni kilometrini izkušenj.«
Kovid, neznosne razmere, slovo zaradi krute bolezni
»Največji pečat je na meni in na vseh nas v domu starejših, kjer sem zaposlena, pustila epidemija koronavirusne bolezni, ki je naša življenja in zdravje postavila na težko preizkušnjo. Bolezen je v drugem valu kot strela z jasnega z vso močjo udarila po nas in se po domu razširila kot požar in nas krepko potisnila v val okužb. Za vse nas, ki smo morali dneve preživljati v rdeči coni, je bila to najtežja preizkušnja, pa čeprav smo generacije, ki nam vsem življenje ni vedno prizanašalo.
Zaposleni smo doživljali težke in žalostne trenutke, saj smo se morali od nekaterih stanovalcev posloviti za vedno. Veliko zaposlenih, ki smo se borili proti okužbam v prvih bojnih vrstah, je tudi zbolelo, zato smo bili hvaležni vsem prostovoljcem, ki so nam v teh težkih časih pomagali s svojo požrtvovalnostjo. S skupnimi močmi vodstva doma in vseh zaposlenih smo skupaj ubirali najbolj optimalne in preudarne poti, da smo zaščitili in obvarovali naše stanovalce pred to kruto boleznijo. V tem času epidemije, ko smo bili najbolj ranljivi, smo se zaposleni skupaj z vodstvom še bolj povezali, med nami so se stkale vezi zaupanja in z vsem srcem upam, da jih nikoli ne bo mogoče pretrgati.«
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.
Bernarda z ljubljenim Bonijem
Foto: osebni arhiv Bernarde Mlakar
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.