Bila je neka jesenska sobota v 2020, ko je Ivan Knechtl vstopil na območje Kulturnega centra Pekarne v Mariboru. Imeli smo čistilno akcijo oziroma dan za urejanje okolja, Dan za spremembe. Prišel se je pozanimati o prijavi projekta na lokalni sklad za mlade, Banka idej, ki ga organizira Mladinski kulturni center, MKC Maribor. Njegova ideja je bila ustvarjati bioplastiko iz odpadkov, ki nastanejo pri predelavi mleka v mlečne izdelke! Kot varstvena biologinja, zagovornica trajnostnega razvoja sem bila seveda navdušena. Enako je menil tudi preostanek komisije in postal je dobitnik sredstev sklada za razvoj svoje trajnostne ideje. Ker pa je za njegovo daljnosežno vizijo to šele začetek, se zdaj tja usmerjava tudi midva na virtualni kavici.
Prevlada temne strani plastike
Naj najprej izpostavim globalen problem: dandanes je plastika prisotna že v prebavnem traktu ljudi, da o negativnih vplivih na preostalo naravo sploh ne govorimo. Kakšne so dolgoročne posledice nam pravzaprav tudi ni še čisto jasno … Plastiko so sicer iznašli v dobri veri in z najboljšimi nameni, da ljudem olajša življenje. Zdaj se je izkazala za preveč obstojno iznajdbo, zato iščemo rešitve, kako znova vzpostaviti ravnovesje. Upam, da je eden izmed rešiteljev, ki bo osvojil svet, tudi moj trenutno smehljajoč se sogovornik.
Ivan, povej nam, kako si v to plastično zgodbo, ki je tako nepogrešljiv del našega vsakdana padel ti – kdaj, zakaj, s kom?
Ivan: Zdaj je dovolj dobro, da ne naredimo sprememb, ne čutimo jih. Kaj pa, ko ne bo? Ko bomo čutili, da je potrebno nekaj narediti, pa bo morda prepozno? Mislim, da se ne zavedamo, da ljudje nimamo nadzora nad vsem. Zato sem razmišljal, kateri študij bi mi pomagal razumeti bistvo. Kemija. In potem sem razmišljal naprej – zdaj, ko imam neko osnovno znanje, razumevanje sem nekako odgovoren, da znanje uporabim, pomagam, sem proaktiven za napredek družbe. In ker sem čutil to odgovornost, sem se prijavil na program Climate-KIC Climathon. Ta mi je predstavil tisto prvo stopnjo, sistemsko ozaveščanje. Da veš, kdo si, kaj lahko narediš in kaj se okoli tebe dogaja. Leta 2017 sem tako v Mariboru znotraj tega programa srečal zelo zanimive različne profile ljudi in ugotovil, koliko v splošnem in v celoti ne razumem sistemov, ki nas obdajajo.
Pri Climate-KIC v Pioneers into Practice
Climate-KIC zelo lepo poskrbi za sprotno uvajanje skozi različne programe in tako sem kasneje nadaljeval v njihovem programu “Pioneers into Practice”. Tukaj čez leto rešuješ lokalne izzive ter dodatno preživiš nekaj časa v tujini, si finančno podprt in delaš na rešitvi nekega (družbeno-okoljskega) problema, ki ga imajo tam. Sam sem se podal v Frankfurt in Berlin, kjer sem pridobil čudovite izkušnje ter nazaj grede za 10 minut zamudil letalo. Namenjen sem bil v Avstrijo, na prvi spoznavni dan novega študija – Okoljskih sistemskih znanosti na TU Graz.
Kljub temu se je pričelo kasneje vse skupaj uspešno povezovati, sestavljati in nadgrajevati.
[op. ur. Climate-KIC predstavlja največje evropsko javno-zasebno partnerstvo, ki naslavlja podnebne spremembe preko ozaveščanja in inoviranja, z namenom izgradnje brezogljičnega gospodarstva in okolju prijaznih tehnologij za bolj trajnostno naravnano družbo]
“Mlečna plastika” kot pot do uspeha
Tvoja ideja je kmalu za tem zaživela pod imenom Milkywaste. Je konkretna zasnova nastala med umivanjem zob (z leseno zobno ščetko?), morda na kavi s prijatelji, med študiranjem gradiva za kakšen izpit?
Ivan: Climate-KIC med drugim organizira tudi “Climate LaunchPad”. To je tekmovanje zelenih poslovnih idej, ki se odvija lokalno, torej v Sloveniji, in nadaljuje na globalnem nivoju. S takratnim sošolcem sva se ravno učila za tekoče izpite, ko sem opazil, da so že drugič podaljšali rok za prijavo. Pošalil sem se, da čakajo na naju. V tistem trenutku še nisva imela nobene ideje. Začela sva razmišljati, kateri problemi v svetu so trenutno najbolj zahtevni. Med drugim sva se ustavila pri misli, da živali nehote konzumirajo tudi plastiko, kar ima negativne vplive na njih. Kljub temu da jim napolni trebušček, umrejo od lakote. Še v istem večeru sva nato izpolnila prijavnico. In kasneje presenečena izvedela, da sva sprejeta za priprave na lokalno tekmovanje, ki je potekalo na Kemijskem Inštitutu in Ljubljanskem Tehnološkem parku. Tako je nastala ideja o bioplastiki iz odpadkov v proizvodnji mlečnih izdelkov.
30 sekund zelene kemije
Nas lahko zdaj popelješ čez oris značilnosti Milkywaste bioplastičnega materiala? Kot kaj vse se lahko uporablja, kdaj izgine, koliko mlečnih “odpadkov” prihrani? In kaj bioplastika zares pomeni tebi?
Ivan: Naša inovacija, jedilna bioplastika, na nek način pomeni razbremenitev nas, potrošnikov, saj odgovornost za reciklažo prevzame material sam, in ni odpada. Je odpad, ki pa ga zna narava upravljati uspešno, to dela že veliko pred prihodom ljudi. 
Ravno v nasprotju s tem, kar imamo trenutno, kjer podjetja ponujajo reciklabilne materiale in »upajo«, da jih bomo potrošniki ustrezno zavrgli. Žal so kvote za recikliranje trenutno nizke. In tudi če se povečajo na 100 % pa je po skali krožnega gospodarstva recikliranje le za eno stopnjo boljše od linearnega modela [op. ur. linearni model ravnanja z odpadki deluje po načelu: vzemi, naredi, užij in odvrzi].
Naša osrednja vizija je razviti bioplastični material po načelih tako imenovane zelene kemije, skozi celotno proizvodno verigo. Material bi se razgradil brez posledic za okolje v 60 dneh po trenutno veljavnih standardih. A naš prototip se trenutno razgradi v vroči vodi že v 30 sekundah!. Tako bi predstavljal konkurenčno alternativo oziroma zamenjavo trenutni “problematični” plastiki. Mi pa bi torej predstavljali začetek alternativne verige trenutnih deležnikov. Razviti moramo material v obliki granul, ki bo primeren za uporabo na že obstoječih delovnih strojih v tej industriji, da bi jo lahko oblikovala v folijo. Le-ta bi potem predstavljala konkurenčno zamenjavo današnji plastiki za enkratno uporabo (kot je npr. pakiranje hrane). Kar nam za enkrat dobro uspeva.
Na poti v kulturo prevzemanja odgovornosti za ustvarjene odpadke
Globalno gledano družbi v vsej naši zgodovini še ni šlo tako dobro. A hkrati se že dušimo v (plastičnih) odpadkih.
Ivan: Začne se z osebno odgovornostjo – predpostavljam, da če je človek slabe volje, lačen, je večja možnost, da bo želel nekaj na hitro pojest in bo raje kupil predpakirano hrano (v plastiki), potem pa to embalažo odvrgel v koš. Linija najmanjšega odpora. Tedaj človeka tudi sploh ne zanima, kam ta odpadek gre, kaj se z njim zgodi ali na kaj vse vpliva. In tukaj je potrebna sprememba celotne kulture, kajti fosilna goriva, ki so tudi temelj za pridelavo plastike, dokazano negativno vplivajo na podnebne spremembe. Večina ne razmišlja tako, ko kupi sendvič … In pomembno je, da te povezave razumemo, da se jih zavedamo.
Če si reven, je tvoja skrb preživetje, ne odpadki
V času med izmenjavo v Nemčiji so mi povedali, da ljudje v revnejših predelih slabše ločujejo ali sploh ne. Razlog je, ker imajo toliko drugih, bolj eksistencialnih problemov, da jim ločevanje ne predstavlja osrednje skrbi. Ta jim je celo odveč. In dejstvo je, da dokler bomo imeli koše za smeti in odlagališča, bomo proizvajali odpadke. Na nek način nam bo vseeno. Predelava odpadkov se pač ne dogaja pred našimi očmi in zato se težje vživimo, nimamo te direktne izkušnje o širini problema.
Pa tudi težko je potem obtožiti, kdo je kriv in koliko odpadkov je doprinesel v skupno količino. Pri tem govorim predvsem na ravni držav in izvozu odpadkov v tako imenovane države tretjega sveta. Tukaj polagam upe v mednarodno okoljsko pravo, ki se vse bolj razvija in uveljavlja.
Ogljični odtis, cene hrane in lokalna dostopnost kot vodilo materialov svetle prihodnosti
Ideje o bioplastiki sicer niso tako sveže. Poznamo že bioplastiko iz olupka mangov, iz kaktusovega soka, ribje kože, celo iz avokadove koščice. Je to odraz, da se znova zanašamo na naše sodelovanje z naravo?
Res je, dandanes smo vedno bolj kreativni, kot si naštela. Mogoče smo tudi bolj samokritični. Obenem pa se je potrebno zavedati, iz česa je smiselno pridelovati bioplastiko in iz česa se tako ali drugače ne izplača. Na primer, če surovina ni dostopna, to lokalno poveča naš ogljični odtis. Če je surovina hrana, zamaja cene hrane in lahko oteži dostop do nje.
Tako je za embalažo smiselno uporabljati recimo odpadno biomaso, ki je na voljo v izobilju. Biomasa je nekaj, kar je dostopno povsod. Obenem pa moramo te procese pridelave skušati optimizirati z uporabo zelene kemije.
Sem za zelena podjetja in drugačno vedenje družbe
Če malce politiziramo, mladi se neposredno in na različne načine borimo tudi proti trenutni globalni politiki in sistemu. Vsi poznamo Greto, obraz podnebnih protestov. V Sloveniji imamo dve močnejši iniciativi, BalkanRiverDefence in Mlade za podnebno pravičnost … Koliko potreben je premik v človeškem razmišljanju, vrednotah in bolj odgovornem obnašanju? In smo mladi pri tem na pravi poti?
Ivan: Podpiram mlade in njihovo prizadevanje. To je prvi korak k uvajanju sprememb. Menim, da samo aktivizem ne bo rešil trenutnih izzivov, da moramo odreagirati še bolj proaktivno. Izobrazimo se, razvijajmo svoje ideje in ustvarimo zelena podjetja, ki bodo konkurenčna alternativa s širšim vplivom. Šele to bo vodilo v spremembo obnašanja družbe. Nekje sem zasledil, da je nek aktivist zagovarjal misel, da ne bo imel otrok. Ker je svet zdaj slab, je preveč ljudi … Mislim, da bi ravno on moral imeti otroke in jih vzgojiti, da bodo svet spremenili na bolje.
Mladi potrebujemo osredotočenost in vztrajnost
Drugi del zgodbe pa je, da za neko stvar v splošnem potrebujemo toliko časa, kolikor ga pač potrebujemo (smeh). Lahko pa si ga seveda vzamemo še več. Torej ko rešujemo nek problem, lahko gremo vmes na malico, si vzamemo potem še par minut, da pridemo nazaj v miselni proces in osredotočenost … Sam imam recimo mobilni telefon na tiho, da me ne zmotijo druge zadeve, dokler si ne vzamem časa zanje. Dejstvo je, da narediš in rešiš, kolikor to sam želiš. Zelo velik izziv je disciplina, ki ni samoumevna v današnji poplavi vseh vrst motenj osredotočenosti. To je še posebej pomembno pri nas mladih, ki smo neizkušeni in je nujno, da si prizadevamo za to, da razumemo zadeve ter si prizadevamo za stvari, ki so nam pomembne, so nam blizu in v njih vztrajamo.
Sem pa precej kritičen do nepremišljenih potez. Če recimo v neki vasi s strupom škropijo samo eno njivo, ni smiselno, da se aktivisti vozijo z letali čez celo državo protestirat k tej njivi. S transportom namreč naredijo več škode kot potem okoljske koristi na protestu. Rešitev? Potrebno je najti okolju prijaznejši način protestov ali pa razvit okolju prijazno škropivo.
Velike skrivnosti dobrih navad
Mimogrede, tvoje upravljanje časa je odlično: si redni študent Okoljskih sistemskih znanosti v Gracu, pišeš podjetno zgodbo, ki ima ogromen potencial, in še kaj. Kaj pa šteješ pod trenutne dosežke v sedanjosti (torej leto 2020/21), ko je marsikoga ustavila pandemija? Vem za Banko idej (op. ur. lokalni sklad za mlade, ki spodbuja trajnostne spremembe v Mariboru), potem si/ste osvojili tudi tisti BASF Startup Science natečaj za področje Zahodnega Balkana. Si imel dovolj časa za osebni in karierni razvoj, povezovanje in mreženje z ljudmi, napredovanje?
Ivan: Mislil sem, da bo to težko obdobje. Ampak sem pravzaprav navdušen, pri koliko različnih zadevah in dogodkih online sem zdaj lahko prisostvoval od doma. Izven časa pandemije ne bi mogel toliko narediti. Je pa res, da sem zdaj zato manj zaslužil. Načrtoval sem, da bom čez vikende del prihodkov zaslužil kot tonski tehnik v Avstriji.
Moja skrivnost učinkovitosti je koledar (smeh). Ter telefon na tiho, kot sem že omenil. Pomembno se mi zdi tudi zavedanje, da ne pregorim, ter da razumem, kam naj gre moja pozornost. Da do sebe nisem nasilen v kakršnikoli obliki. Pa če je to preveč svetel računalniški ekran, prehranjevanje, delo pozno v noč, … Prakticiram tudi metodo Wima Hofa, ki sem si jo prilagodil, kot mi ustreza.
Princip dela: gremo nekaj rešit!
Si vedno vedel, da ne želiš normalnega delovnega dneva v pisarni od 7h do 15h? Da želiš odkrivati, iskati nove priložnosti? Biti dopoldne v beli halji kot del razvojne ekipe v laboratoriju in obenem popoldne v kravati predstavljati svoje ideje potencialnim investitorjem? Živiš po kakšnem posebnem citatu, imaš osebni moto, ki te najbolje opredeljuje?
Ivan: Moj moto se glasi: “Kaj ni bilo kul?”, ko pogledam nazaj na kakšno aktivnost, prigodo in se mi zdi odličen razplet, super zgodba. Zagovarjam, da se zadev kar lotim, na način “gremo nekaj rešit“, ta proaktivnost. Vse poskuse bi želel delat hitro, da čim prej pride do dejanske aplikacije, kar se v bistvu zdaj prakticira kot vitko podjetništvo. V moji realnosti te tu potem časovno ustavi pridobivanje certifikatov, kar recimo traja par let. Predstavitev pa nimam posebej rad, ampak se dobro pripravim, da upravičim svoj oziroma ekipni vložek ter trud. Rad delam v ekipi, debatiram in iščem rešitve. Ne želim vsega delati sam, ampak le tisto, v čemer sem dober in kar me veseli. Rad delam v dobri ekipi, ki ceni delo ter v kateri si moram prislužiti svoje mesto. To mi je izziv. S tem pa je veliko poudarka danega na spoštovanje.
Monotono delo me ne mika, moram videti pozitiven vpliv neke dejavnosti, da imam motivacijo. Tukaj se potem pojavi izziv, ko pride do dolgoročnega vzdrževanja nekaterih procesov (smeh). Sem tudi človek, ki mora razumet odločilne stvari. Če lahko nek izziv rešim takoj, se ne poglabljam posebej v zadeve. Če pa ne gre, dam veliko na poslušanje samega sebe in razumevanja zunanjih faktorjev. Osebna disciplina mi je zelo pomembna, vzdrževanje odnosov in da držiš besedo.
Ni vse zeleno že kar brez etičnih izzivov
Vse bolj razumemo, kako smo na planetu Zemlja vsi povezani. Ali imamo vsi ljudje v sebi dovolj prostora za drastično in poenoteno spremembo za znova bolj zeleno prihodnost? In kako jo po tvojem tudi doseči?
Ivan: Vzgoja je zelo pomembna, tu se začne, potem si sprogramiran za naprej. Menim, da bi poenoteno spremembo lahko dosegli, zdaj nam to seveda manjka. Pri tem lahko pomaga ozaveščenost, kot je recimo IPCC poročilo (op. ur. Medvladni panel za podnebne spremembe), ki uporablja zelo jasen in logični jezik verjetnosti, podaja natančne ocene, kaj se lahko zgodi – to potrebujemo. Da vemo, kaj se zares dogaja.
Mi ljudje mislimo, da imamo 100-odstotni nadzor. Vprašanje pa, če vemo, kaj zares delamo. Tudi v zeleni tehnologiji. Recimo sončne celice so v splošnem super. Ampak na obsežnih poljih teh elektrarn, segrevanje njihovega ogrodja lahko povzroča tudi kritično segrevanje zemlje; odboj žarkov moti ptice, saj zamenjajo solarne celice za vodo; žuželke ležejo jajca gor in s tem spreminjamo njihove naravne cikle, v katere so vrste vpete. O tem še ni točnih rezultatov in tukaj gre za etično-moralno vprašanje, saj je planet omejen in vsega si ne moremo lastiti, imeti pod nadzorom. Kje se torej konča naš vpliv, koliko smemo vplivati na druge, kako se prilagoditi …
Cona udobja je časovna past
Ko ga pred novo obsežno debato, v katero bi vodile prejšnje tri pikice, vprašam po njegovi zaključni misli, posebej naslovi izbrano skupino ljudi:
Ivan: Mlade bi povabil, da predčasno stopijo iz svoje cona udobja. Preden izkusijo nezadovoljstvo, “nasilje” nad samimi seboj zaradi trenutnega stanja. Pojdite, nabirajte si izkušnje. Najdi najbolj koristno okolje zase, hodi naokoli, da vzpostaviš to ravnovesje z obstoječim znanjem. Poskusi razumeti sisteme, ki te obdajajo, naredi si nek “life cycle assessment”, da boš vedel, kaj delaš, in delaj dobro.
Sem namreč prepričan, da nam vse, kar delamo zavedno ali nezavedno, kroji življenje. Zakaj ne bi torej začeli pri sebi in to razširili na bližnje?
Na tej točki vas vabim, da pri sebi odgovorite na Ivanovo vprašanje ter da navdihujoči Milkywaste zgodbi sledite še naprej preko spletne strani www.milkywaste.eu oziroma preko družbenih omrežij @milkywaste.eu.
Vzporedna realnost na otoku
In zdaj malce oddiha, če bi na samotni otok lahko vzel samo tri stvari – katere bi bile in zakaj?
(Ivanovo prvo vprašanje meni se glasi: “Kaj pa je na tem otoku …?” Odgovorim, da je poskrbljeno za nastanitev in osnovne dobrine, da nas zanima, kaj njemu pomembnega bi vzel v ta domišljijski mehurček. Njegov odgovor je še vedno praktičen)
Ivan: Vzel bi satelitski telefon, da bi lahko poklical prijatelja zdravnika, v primeru nesreče oziroma bolezni. Ter nek antibiotik širokega spektra v primeru okužbe pri poškodbi. Pa na otok ne bi šel samo sedet, nekaj bi želel delat. Skušal bi si recimo ustvariti avtomatiziran samooskrbni sistem, kot je akvaponika (op. ur. samozadosten sistem gojenja zelenjave s pomočjo rib). S tem mislim, da ne potrebujem zaščite proti polžem, vsiljivcem, … Potem bi pa prosti čas preživljal z neko živaljo, ki bi jo želel naučiti kakšen trik. Moja hišna mačka recimo zna lovit in vračat žogico, dat taco … Všeč mi je ideja, da če v nekaj ali nekoga vložiš čas, znanje, energijo, dobiš nekaj v zameno. Seveda ne nasilno. Spontano. Vzajemno.
Kakšna je »prava« formula za življenje?
Kaj ali kdo te (vsakodnevno) navdihuje?
Ivan: Sam sebi sem največji izziv (smeh). Skozi samorefleksijo poskušam prepoznati in popraviti svoje poteze ter se tako osebnostno izboljšati. V veselje in izziv mi je postati in ostati proaktiven v vsem, česar se lotim sam ali z ekipo. S (samo)kritiko ohranjam motivacijo pri iskanju rešitev in si pridobivam nove izkušnje. Zagovarjam, da mešanica naključij, “biti pravi čas na pravem mestu” in znanja, ki potem pohitri proces razumevanja priložnosti, predstavlja formulo za uspešno življenje. Te ne rabimo prevzeti od koga drugega.
P. S.: DUET (dejansko udejanjen ekološki temperament) se je razvil iz serije člankov POET (potencialna oseba ekološkega temperamenta) in to tukaj je druga zgodba iz serije. Prva je O izrezljanem Andreju.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Ivana Knechtla
1 komentar
Vpišite vaš komentarSpodbudno kot vedno, saj ni kaj, čudovite izkušnje in izpovedi, kot jih posreduje “NAVDIHNI ME”. Uspešno in navdihujoče še naprej. Hvala vam.