Danes se veliko ljudi precej dobro zaveda problemov, ki so povezani z onesnaževanjem okolja. Le redki pa vedo, da so mogoče tudi drugačne vrste onesnaževanja, ki imajo lahko zelo hude posledice za posameznika in družbo. Na primer onesnaževanje z besedami. Človek kot misleče bitje ima eno samo orodje – besede: govorjene, zapete ali zapisane. Odnosi med njimi pa tvorijo jezik. Zdi se, da danes lahko govoriš, kar hočeš, kadar, kolikor in kakor hočeš, še zlasti na družbenih medijih, in tudi sicer. Na srečo imamo »varuhe jezika«, jezikoslovce. Ena takšnih je Urška, v javnosti bolj poznana kot pevka Rina. Urška je slovenistka, dela pa kot lektorica in inštruktorica slovenščine. Ker je tudi tekstopiska in pevka, ji morda lahko rečemo kar besedna umetnica. A kot tisoči mladih in manj mladih je tudi ona espejevka oziroma prekarka, in kot pravi v svoji pesmi Življenje je prestiž – »je treba delat za drobiž«.
Resnica boli, ko pamet znori,
kaj je »in« in kaj vmes,
kaj je šov in kaj zares? (Življenje je prestiž)
Urška alias Rina, Ljubljančanka, se že dolgo ukvarja z glasbo. A tako kot je neusmiljen vsakdanjik samozaposlenih (ko pamet znori), je takšen tudi glasbeni »šov«; težko je pač, če ne poznaš tega ali onega medijskega vplivneža. A če si trmast, vztrajen in delaš s srcem, potem nekako gre. Rina je nase opozorila, ko je pred leti izdala pesem Življenje je prestiž (2016), lani pa je otvorila festival Melodije morja in sonca s skladbo Svet. O tem, kaj ji pomeni glasba, kje najde navdih, kako na njene tekste vpliva jezikovna izobrazba, pa sama pravi takole:
»Opisujem naš svet in pripovedujem zgodbe, da ohranim zdravo pamet. A ne le z besedami. Veliko je mogoče povedati tudi z glasom, sliko, gibom. Skratka, združujem na videz nezdružljivo. Rada potujem, če bo še priložnost, ker me zanima, kakšen je naš svet v resnici. Ukvarjam se tudi s tem, kako na Slovence gledajo Neslovenci, verjetno ravno zato, ker smo nenehno v stiku.«
… za trenutek zamislim si svet brez ovir (Iz sna)
Živimo v svetu tisoč in ene meje ter ovire, ujeti smo v brezštevilne vzorce ločevanja na podlagi barve kože, narodne in jezikovne pripadnosti itd. A jezik glasbe je univerzalen, torej neomejen in neoviran. Urška pri snovanju glasbe vpleta tudi druge kulture, še zlasti ji je blizu afriška. Sodelovala je s številnimi glasbeniki in člani afriške skupnosti, ki je v javnem življenju »slovenstva« skorajda neopažena.
Kako je začela? »Pravzaprav po naključju. Ob poslušanju pesmi v različnih jezikih sem razvila svoj ritem. Za spremembo sem želela sodelovati z nekom, ki govori francosko, a se je še malo drugače zasukalo. Afričani so različni, večinoma zelo velikodušni in dobrega srca. Nekateri v belcih še kar vidijo denar na dveh nogah, zato ker sami od nekdaj trpijo pomanjkanje. Zdaj jih razumem. Toda dobro je, da se takole srečamo in spoznamo življenjski slog drug drugega. Mediji marsikaj predstavijo drugače. Pretirano idealizirano ali pa demonizirano. Za vse je dovolj prostora. To velja tudi za Slovence. Samozavesten narod se ne boji tujega, ampak biva v sožitju z drugimi narodi. Pomembno je ravnotežje.«
La vie est belle, življenje je prestiž,
in, what the hell, je treba delat za drobiž … (Življenje je prestiž)
Življenje je sicer lepo, vsaj takšna naj bi bila mladost, a je treba delat za drobiž. Mar ne živi tako že skorajda cela generacija mladih, ki so dobro izobraženi in v svojih najbolj ustvarjalnih letih. Ne vemo, koliko se jih na neki točki neha boriti in raje izberejo »perspektivne« poklice.
»Lani sem za dodatni zaslužek promovirala sladoled in mimoidoči, bil je Drago Jančar, je izbral enega. Približno tako gre to. No, degustiranja žal še lep čas ne bo. Korona pač.«
Besede prazne, polne lačnih ust, site papirjev
grejo na dopust. (Življenje je prestiž)
Tako kot potrošniški svet preplavlja milijone povsem nepotrebnih in pogosto nekakovostnih izdelkov, se zdi, da tudi človeško komunikacijo poplavlja povodenj besed – sovražnega govora, praznega besedičenja, blebetanja.
»Da lahko živimo, kot živimo, nekdo pri nas ali na drugem koncu sveta životari. To ni prav. Vse bolj smo informirani in nekaterim je to očitno trn v peti. Pravzaprav pa nas ni težko utišati ali cenzurirati. Zanimiv fenomen. Nekdo te lahko vidi, a izklopi zvok. To je slabost spleta. Zato se najučinkoviteje predstavimo ravno v živo. Ko na primer objavim sebek, sem namreč blondinka, bo požel več pozornosti kot objava, da prebiram Pirjevčevo delo Partizani, ker bi se rada malo poučila o naši preteklosti. Hja, takšna je današnja digitalizirana družba. Seveda me potem na koncu vsi skupaj gledajo postrani, ampak pomembna se mi zdita tako videz kot vsebina. Zavestno kršim pravila in se igram z besedami, cepci naj le imajo svojo percepcijo, kaj me briga.«
Gora življenja, živega življenja,
Poleg tega se morate zaščititi. (Klici v živo)
Zaščita postaja alfa in omega naših življenj, distanca pa prva zapoved. Koronavirus – v resnici pa zdravniki in politiki – nam je nadel maske, ki zakrivajo našo mimiko, udušijo zven besed, skrivajo čustva. Ali se lahko zaščitimo pred »živim življenjem«:
»Kitajska tehnologija in ameriška pravila za telebane, dobitna kombinacija. Bolezen je bolezen. Žal pa se približujemo Afriki in ne Afrika nam, kot bi bilo prav. Nič ni resnično, vse je dovoljeno, je zapisal Bartol. Z virusi živimo, pravzaprav je vsak izmed nas kolonija mikroorganizmov. Včasih nagovorim svoje celice in jih vprašam, ali so v redu. Strah me je, ker se mora človek vse večkrat zaščititi tudi pred sabo. Če pozabiš kodo, je naenkrat vse nedostopno. Svet postaja Črno ogledalo (serija Black Mirror).«
… bodi to, kar si, recepta boljšega ni,
da v glavi ti zmanjka soli. (Življenje je prestiž)
Če zanemarjamo svoj jezik, če iz jezikoslovcev ustvarjamo brezpravne espeje, če morajo umetniki delati »šov« za preživetje, potem je vrag vzel šalo. Biti, kar si – torej delati tisto, kar zares želiš in kar znaš – je danes že skorajda norost oziroma vsaj tako na to gleda družba. Urška je borka. Čeprav se pogosto bori z mlini na veter:
»Sem prvakinja v disciplini rinjenje z glavo skozi zid. Včasih celo kakšnega porušim.«
… se prebujam iz sna, se prebujam iz sna. (Iz sna)
Čas je že, kot pravi Rina, da se prebudimo iz sna. Morda je za nekatere velik avto, velika jahta, vila in poln bančni račun res prestiž, morda pa je pravi prestiž res življenje samo, če si ga upaš zares živeti, če si upaš ustvarjati, živeti brez ovir … Kot Urška – Rina.
»Izbrala sem. In naj poudarim, da živim v bližini pokopališča Žale. Ampak to še ne pomeni, da bom kar tako postala zombi.”
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv, Boštjan Tacol in Jadran Rusjan
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.