vodi.me

Buda danes – uravnoteženost v mislih, besedah in dejanjih

avtor Rok Kralj 28. avgusta, 2019

Nekoč sta Buda in njegov učenec Ananda obiskala samostan, kjer je eden od menihov trpel zaradi nalezljive bolezni. Ubogi človek je ležal v umazaniji in nihče se ni zmeni zanj. Sam Buda ga je umil in ga prestavil na drugo posteljo. Potem je menihom svetoval: »Nimate ne matere ne očeta, ki bi skrbela za vas. Če ne poskrbite drug drugega, kdo bo skrbel za vas? Kdor služi bolnim in trpečim, služi meni.« (Ključne budistične vrednote) Kaj danes pomeni živeti v skladu z Budovo srednjo potjo, kar pomeni tudi razumevanje univerzalnih in plemenitih resnic ter živeti po načelih osemčlene poti?

»V času naraščajoče nestrpnosti in neenakosti je Budovo sporočilo o nenasilju in služenju drugim pomembnejše kot kdaj koli prej,« je ob prazniku Vesak, najsvetejšem dnevu za milijone budistov po vsem svetu, letos maja poudaril generalni sekretar Združenih narodov António Guterres. Leta 1999 je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 54/115 razglasila vesak za mednarodni dan, s čimer je priznala velik prispevek budizma, ene najstarejših religij na svetu, za duhovnost človeštva. Na dan, ki ga obeležuje vesak (Day of Vesak), se je leta 623 pr. Kr. rodil Buda, na vesak je dosegel razsvetljenje in na ta dan v starosti osemdesetih let umrl.

Ni potrebno oditi v samostan – zadostuje biti pošten v umu, iskren v duhu in nenavezani

V času, ko se zdi, da smo kot civilizacija povsem izgubili kompas, ko se »potapljamo« v grobi materializem, kjer prevladujejo pohlep, sebičnost in tekmovalnost, lahko na pomoč »pokličemo« stare modrosti. Buda, Kristus, Mohamed, Konfucij in drugi veliki ljudje so nam posredovali temeljne življenjske modrosti in resnice. Kasneje so se okoli njih »izgradile« kompleksne religiozne strukture, ki so si »prisvojile« ekskluzivne pravice do njihove interpretacije, čeprav so po svoji naravi univerzalne in pripadajo vsemu človeštvu.

Zato je prav, da se, ne glede na to, kateri religiji ali prepričanju pripadamo, vrnemo k tem temeljem in jih postavimo v čas, v katerem živimo. Morda je to kompas, ki ga potrebujemo, da se spet »usmerimo« na pravo pot. Za to nam ni treba v samostan, si natakniti posebnih oblačil in opravljati predpisanih obredov, dovolj je, da smo »pošteni v umu, iskreni v duhu in nenavezani«, kot nas uči Maitreja, in v vsakdanjem življenju ter v skladu s časom, v katerem živimo, uresničujemo modrosti, ki jih vsebujejo vse velike religije.

Tri univerzalne resnice

(1.) V vesolju se nič ne izgubi, (2.) vse se spreminja ter (3.) je podvrženo zakonu vzroka in posledice, so tri univerzalne resnice, ki jih lahko povežemo s sodobnimi znanstvenimi spoznanji. Sodobna fizika nas uči, da živimo v energijskem vesolju oziroma v »vesolju energije«. Hkrati vemo, da se energije ne da ustvariti iz nič niti je ni mogoče uničiti, lahko pa se pretvarja iz ene oblike v drugo (1. zakon termodinamike, Wikipedija). »V zvezi z materijo,« je dejal Albert Einstein, »smo se vsi motili. Kar smo poimenovali materija, je energija, katere vibracija je tako znižana, da jo lahko zaznamo s svojimi čutili.« (Vse je energija)

Beseda energija izhaja iz starogrške besede energeia, »aktivnost, delovanje«, kar pomeni, da je »stvarstvo« dinamično, v gibanju, »v spreminjanju«. Ameriški fizik David Bohm pa je k tem spoznanjem dodal še: »Navsezadnje je treba celotno vesolje (z vsemi njegovimi delci; vključno s tistimi, ki sestavljajo človeka, njegove laboratorije, opazovalne instrumente itd.) razumeti kot eno samo nedeljivo celoto, v kateri razčlenjevanje na ločene in neodvisno obstoječe dele nima svojega mesta (Vse je energija).« Sodobna znanost in religije morda vendarle govorijo en jezik (čeprav tega večinoma nočejo priznati), ki ga označujejo pojmi: (vse je) energija; univerzalno, božansko, eno življenje itd.

Zakon karme oz. zakon vzroka in posledice nam omogoča učenje

Če torej vemo, da je vse – ljudje in druga bitja, »neživa« narava in celotno vesolje – energija v različnih oblikah oziroma stanjih, ki ne izgine, se spreminja in tvori povezano celoto, potem lažje razumemo tudi zakon vzroka in posledice (lahko ga poimenujemo tudi zakon akcije in reakcije). Vzhodne tradicije ta zakon poznajo kot zakon karme, ki ga budizem opredeljuje takole: »Vsakemu dogodku, ki se zgodi, sledi še en dogodek, katerega obstoj je povzročil prvi, in ta drugi dogodek bo prijeten ali neprijeten, glede na to, ali je bil njegov vzrok dober ali slab.« Ta zakon pri nas poznamo v izrekih, kot so: »dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim«; »kar seješ, to žanješ« ali »kakor si boš postlal, tako boš spal«.

S sleherno aktivnostjo (fizično, čustveno ali umsko), ki predstavlja vzrok, v »morju« energije povzročimo reakcijo oziroma posledico – kot kamenček, ki vzvalovi morje. In ta »posledica« vpliva tako na druge kot tudi na nas same. Kakšne vrste posledice bomo sprožili (dobro ali slabo) pa je odvisno od nas samih, saj imamo kot zavestna bitja svobodno voljo. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo odgovorni za sleherno svoje dejanje, ki ga storimo; na fizični, čustveni in umski ravni. Zakon vzroka in posledice oziroma karme nas ne »kaznuje« za naša dejanja, ampak nam preko odziva (reakcije) na našo aktivnost omogoča učenje, tudi in predvsem »s pomočjo« trpljenja.

Štiri plemenite resnice

1. Trpljenje obstaja. Življenje je trpljenje. Trpljenje je resnično in skorajda univerzalno. Trpljenje ima veliko vzrokov: izgubo, bolezen, bolečino, neuspeh, minljive užitke. (Dukkha)
2. Obstaja vzrok za trpljenje. Trpljenje je posledica navezanosti, ki izhaja iz želje po prisvajanju in nadzorovanju stvari (tudi ljudi) in je lahko je različnih oblik: hrepenenje po čutnih užitkih; želja po slavi; želja, da se izognemo neprijetnim občutkom, kot so strah, jeza ali ljubosumje. (Samudaya)
3. Trpljenju lahko naredimo konec. Navezanost je mogoče premagati. Trpljenje se preneha s končno osvoboditvijo – nirvano. Um doživi popolno svobodo, osvoboditev in nenavezanost, tako da opusti želje (da bi si lastil in nadzoroval stvari in ljudi). (Nirodha)
4. Če želite prenehati trpeti, morate slediti plemeniti osemčleni poti. (Magga)

Danes moramo početi to, kar povzroča trpljenje

Trpljenje torej ni posledica »zunanjih« sil in človek pri tem ni nemočno bitje. Vzrok trpljenja je navezanost na stvari in na druge ljudi – želimo si jih lastiti in nadzorovati. Dejansko si skušamo prisvojiti nekaj, kar nam ne pripada; življenja oziroma energije si ne moremo ne lastiti in ne nadzorovati. V današnjem potrošniškem svetu pa »moramo« početi ravno to, kar povzroča trpljenje. Želja po slavi, uspehu, bogastvu, premoženju, neskončna izbira stvari in čutnih užitkov, s katerimi se hkrati skušamo izogniti neprijetnim občutkom, nas vežejo na materialni svet (ki je tudi oblika energije) in nam povzročajo trpljenje.

Vendar lahko marsikaj spremenimo – pri sebi in v svetu – če zaživimo v skladu z Budovo osemčleno potjo, ki je v marsičem sorodna drugim religioznim praksam in sodobnim dokumentom o človekovih pravicah, npr. Splošni deklaraciji človekovih pravic.

Plemenita osemčlena pot

Modrost (Panna): 1. pravilno razumevanje sveta v katerem živimo, razumevanje štirih plemenitih resnic; 2. pravilen namen, ki izhaja iz resnična aspiracije, da bi se osvobodili navezanosti, brezbrižnosti in sovraštva.

Etično ravnanje (Sila): 3. pravilen govor, ki izključuje kriticizem, obsojanje, opravljanje in grob jezik; 4. pravilno delovanje, ki izključuje škodljivo obnašanje, kot so ubijanje, kraja, nepremišljeni spolni odnosi in uživanje alkohola ter drugih drog; 5. pravilen način življenja, ki izključuje nepoštenost in prakticira neškodljivost, tudi v odnosu do živali.

Zbranost (Samadhi): 6. pravilen trud, v smislu spodbujanja dobrih misli in premagovanja slabih, s čimer vplivamo na »vsebino« našega uma; 7. pravilna čuječnost, zavedanje svojega telesa, čustev in misli tako, da premagamo hrepenenje (po stvareh), sovraštvo in brezbrižnost; 8. pravilna zbranost, meditiranje za dosego višjega stanja zavesti in razumevanja svoje nepopolnosti, minljivosti in ne-ločenosti.

Srednja pot je bistvo

Buda je bistvo plemenite osemčlene poti opisal kot »srednjo pot« med skrajnostmi oziroma pari nasprotij (npr. med prepuščanjem čutnim užitkom in popolnim odpovedovanjem, med skrajnim bogastvom in skrajno revščino). Današnji čas pa JE doba skrajnosti: del sveta se prepušča nebrzdanemu (potrošniškemu) uživanju, drugi del pa (posledično) živi v skrajni revščini; ljudi in celotne narode ločujemo na »dobre« in zle«; prepuščamo se užitkom pretiranega prehranjevanja ali se »mučimo« z rigoroznimi dietami, »ležimo na kavču« ali svoje telo do skrajnosti mučimo s športom itd. Le malokdo danes živi »v sredini«.

Kaj to pomeni? Pomeni živeti v blaginji; da imamo dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb in dovolj za uresničitev svojih potencialov, kar pomeni, da ne potrebujemo dragih avtomobilov, velikanskih hiš in vikendov, luksuznih dobrin, eksotičnih prehranskih proizvodov iz oddaljenih dežel itd. Na materialne dobrine in storitve moramo gledati kot na življenjske pripomočke (v tem smislu nanje nismo navezani), ne pa kot na smisel in cilj našega bivanja.  Budovi srednji poti je najbližje načelo prostovoljne preprostosti – ne odrekamo se materialnim dobrinam, a smo zadovoljni z »dovolj« in ne potrebujemo »več in še več«.

Do no harm (Adizes)

Pomembno je, da ne škodimo drugim ljudem (s sovražnim govorom, tekmovalnostjo, »komolčarstvom«; kritizerstvom in opravljanjem), drugim bitjem (tudi tako, da jemo manj mesa ali nič) in okolju (z uničevanjem okolja škodimo tako sebi in drugim pa tudi celotnemu planetu). Prav tako se lahko lotimo preprostih praks čuječnosti ali meditacije, ki nas umirjajo, s čimer vplivamo tudi na svojo okolico.

Če upoštevamo Budovo učenje, potem smo sočutni, pomagamo drugim, smo dobrodelni, spoštujemo različnost in si prizadevamo za skupno dobro. To lahko uresničujemo na osebni in tudi na širši – politični in ekonomski ravni. Z resničnim mednarodnim sodelovanjem in globalno ekonomijo delitve na primer lahko bistveno pripomoremo k reševanju današnjih nevarnih političnih in ekonomskih problemov sodobnega sveta.

Harmonija s seboj in z drugimi

Če zares razumemo tri univerzalne resnice, potem na človeštvo lahko gledamo kot na eno družino, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. V skladu s tem razumevanjem moramo spremeniti naš pogled na svet in z vsemi zaživeti v miru in blaginji; v harmoniji z drugimi bitji ter v ravnovesju z okoljem.

Morda pa je to ključno Budovo sporočilo iz preteklosti za današnji čas.

O budizmu

Budizem v osnovi ni vera, temveč življenjska filozofija, ki jo utemeljil Gavtama Buda (Buda pomeni »razsvetljeni«) v 6. stoletju pred Kristusom. Buda ni bil bog in budistična filozofija ni prinesla novega teističnega pogleda na svet. Budovo učenje je namenjeno osvobajanju čutečih bitij trpljenja. Čeprav je budizem, tako kot tudi druge religije, v času svojega obstoja razvil raznolike tradicije, pa je v jedru ohranil temelje Budovega učenja, ki ga ponazarjajo tri univerzalne resnice, štiri plemenite resnice in plemenita osemčlena pot. Bistvene poudarke tega učenja (glavni vir: Ključne budistične vrednote) v različnih oblikah lahko prepoznamo tudi v drugih religijah, tradicijah in kulturah.

O avtorju

Rok Kralj je po izobrazbi ekonomist, po poklicu pa učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, kjer se izobražujejo mladostniki z različnimi oblikami oviranosti. Že več kot petnajst let piše (npr. blog Medsebojna delitev dobrin) in predava o ekonomiji delitve, kot alternativi današnjemu destruktivnemu ekonomskemu sistemu. Je ustanovitelj društva Svet za vse, ki prav tako deluje v smeri ozaveščanja javnosti o novih ekonomskih pristopih, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Z družino živi v Kamniku.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.

Nosilna fotografija: Rok Kralj, Šri Lanka