Če smo v vesolju edini, je napačno vprašanje. Bomo kmalu ostali brez planetarnega doma in možnosti obstoja v galaksiji, je primernejše. Obenem je tudi najbolj zanikano vprašanje znotraj globalne politične sfere ta hip. Že nekaj časa. A razumite vendar – zdaj res nimamo časa za reorganizacijo družbenega sistema, virus je gospodarsko rast že tako spravil na kolena in le kako bi si lahko privoščili še uvajanje nekega novega “zelenega sistema” brez kratkoročnega dobička?! Veste, res sem upala, da bomo iz pandemije izšli z drugačnimi nazori, bolj … no, bolj človeškimi pač. (op. ur. prispevek je deveti iz serije POET.)
Imamo to eno življenje na tem neverjetnem planetu, omejeno z nekaj dobrimi desetletji. Zimzelena zgodba plemena Cherokee ponuja pomemben nauk, v razmislek o nas samih. Indijansko izročilo pravi, da se znotraj nas celo življenje odvija bitka dveh volkov za prevlado – imamo slabega volka, ki je jezen, veliko obžaluje, se samopomiluje, zameri, laže, ima občutek večvrednosti. Drugi volk ob njem je dober – miren, vesel, poln upanja in toplih namenov, resnicoljuben, rad pomaga in zaupa. Kateri volk zmaga tedaj, ko najbolj šteje? Tisti, ki ga hraniš.
Lačni ali požrešni?
Vir fotografije.
In če pogledamo v prave volkove, ki živijo okoli nas, bi lahko rekli, da so včasih bolj človeški od ljudi. Ne pretiravam. Živali, predvsem sesalci v splošnem, tvorimo kompleksne socialne vezi. A predvsem volkovi so poznani po močnih družinskih skupnostih, kjer nihče ni zares prikrajšan – ne glede na statusni simbol, starost ali izkušenost. Pri nas, ljudeh, pa kakšni smetnjaki luksuznih sosesk še vedno dobijo boljšo hrano in več le-te, kot nekateri ljudje po svetu!
A moderna družba je pač takšna. Vemo, koliko daleč smo recimo od azijskih nomadskih skupnosti, ki še potujejo na konjih in za pomoč pri lovu uporabljajo trenirane sokole. Ne govorim le o dejanski zračni razdalji med nami v kilometrih, ampak o svetlobnih letih pogleda na svet. V primerjavi z nami imajo njihova okolja zanje pripravljene težke preizkušnje, vsakdan jih izziva, da se izkažejo – sicer so ob hrano, toploto, spanje. In mi? No, v pisarnah se borimo s kupi papirjev, nekateri dnevno prepričujemo ljudi, naj se odločijo drugače, kot so se do sedaj pri nakupih hrane, zavarovanja, dopusta, … Znamo preživeti v svetu betona in bontona, na to smo ponosni, to predajamo naprej.
Zakaj ne sledimo dobrim vzgledom?
Walthamstow grafit vir pinterest
Pa še znamo navesti, mimo katerih rastlin se sprehodimo na poti v službo ali šolo? Zakaj nimamo po mestu grafitov z opisi vrst dreves, kot so to s kredami storili ljubitelji narave v britanskem Walthamstowu? Kako to, da globalno ne ukinemo testiranja na živalih, kot je to storila Kolumbija? Ali zakaj vsaj na odtočne cevi ne namestimo mrež, ki odpadkom preprečujejo vstop v naravna vodna telesa, kot to vpeljuje Avstralija?
Zakaj se samo v indijskem Assamu spodbuja šolanje otrok z okoljsko odgovorno noto na način, da lahko šolnino plačujejo v obliki zbiranja plastičnih odpadkov? Kako kozmetično podjetje Nivea šele predstavlja postaje za ponovno polnjenje svojih izdelkov, da bi omililo potrošnjo surovin? Kdo pa bije bitke s problematiko nočnega osvetljevanja fasad cerkva, avtocest in trgovskih centrov po zaprtju? Ste razmišljali, koliko dobrega bi storili že samo, če bi na grobovih namesto sveč pustili rasti drevesa?
Seznam želja se neokusno daljša
Pomešane imamo nenasitne želje in življenjske potrebe. Zdaj razmišljamo celo o genskem inženiringu, da bi si še olajšali nekatere zadeve. Ste za ali proti? Če rečemo, da lahko z gensko manipulacijo ustvarimo super odporna semena riža, ki bodo lahko rastla sredi puščave in nahranila lačne …? In če lahko nerojenemu dojenčku utišamo gen za izražanje virusa HIV …? No, ampak ali bi potem morda lahko mimogrede spremenili še rjave oči v zelene? In kmalu tako naslovili še plešavost, debelost in hm, celulit? In ja, če lahko, pa dajmo v sibirskem laboratoriju oživit še mamute. Čeravno v Evropi kotički pristne divjine
Darwinovi ščinkavci © B. Rosemary Grant
pospešeno izginjajo. Kam točno jih bomo pa nastanili, če že severni jeleni, tjulnji nimajo prostora na žalostnih ostankih ledenikov, očitno ni toliko pomembno.
David Brower je nekoč zapisal: »Divjina je naredila človeka, toda človek ne more narediti divjine. Lahko ji samo prizanese.« Prilagajanje je nujno. Saj poznate Darwinove ščinkavce, kajne? Med postankom na Galapaških otokih je Charles Darwin opazil raznolikost kljunov ščinkavcev zaradi prilagoditev na tamkajšnje okolje oziroma različno prehrano. Nekateri so imeli močnejši kljun za trša semena, daljši in ožji kljun za ličinke, … Če poskušamo zadevo zdaj preslikati na modernega človeka v 21. stoletju, gre nekako takole: četudi globalizacija družbe teži k poenotenju trendov in potrošnji, se je potrebno zavedati, da to ni povsem mogoče, niti smiselno. Razumljivo je, da imamo vsi skupne cilje (kot ščinkavci hrano), a do njih moramo priti na lokalno primerne načine.
Biti ali ne biti … BIOINFLUENCER.
Bioinfluencerka Lauren Singer, avtorica ideje Trash is for tossers
Pri nagovarjanju osebne odgovornosti bi tokrat želela predstaviti nov naziv za POET-a (op. ur. potencialno osebo ekološkega temperamenta), imenovanega bioinfluencer. Beseda je sestavljena iz BIO = gr. življenje in INFLUENCER = ang. vplivnež. Zamišljam si ga kot nekoga, ki v rokavu fair trade konopljine majice s političnim sporočilom nosi še kakšen trik, ki pomaga omejevati vpliv družbeno neodgovornih multinacionalk, podpira lokalno in mu je mar za vse prebivalce
Vsak je lahko bioinfluencer_ka. Vir.
okolja, ki nam ga predstavlja Zemlja.
Bioinfluencer je tak lik, ki se zaveda, da danes ni smiselno v koš zmetati vse plastike iz hiše. Niti podreti podedovane hiše in zgraditi nizkoogljične pasivne majcene koče brez elektrike. Kak dan se zaveda, da je lahko recept za vplivno dejanje samo raztros sončničnih semen ob rob ograje … Ali da je z uporabo vode, v kateri kuha jajca, testenine ali riž, za zalivanje sobnih rastlin ali vrtnin, dobesedno pričel graditi zelene skupnosti! Bioinfluencer ne čuti nuje po izpostavljanju svojih življenjskih navad, rad pa svetuje prijateljem. Včasih sicer tudi nezadovoljno odkima, ko človek v trgovino ne prinese svoje vrečke in želi pri blagajni vzeti veliko plastično namesto tiste bolj trajnostne.
Tudi ti lahko vplivaš na življenje (=bioinfluencer)
Najboljši del zamisli pa je naslednji. Bioinfluencerjev bi lahko bilo že jutri več, celo na tisoče. Vsak ima namreč možnost v svoje življenje, na delovno mesto in v lokalno skupnost vpeljati neko “zeleno” rešitev. Pa naj bodo to lonci rož za prečiščevanje zraka na okenski polici, biorazgradljive hotelske kartice za odklepanje sob, brezplačni javni promet za upokojence, prehod s tiskanih 
položnic na e-račun, pranje avtomobila z deževnico, ukinitev plastičnih vrečk v trgovini, uporaba alkoholnega kisa namesto mehčalca, …
In Vi, če se ta hip pogledate v ogledalo … Ostajate zloben volk ali zelena Rdeča kapica?
In nauk? Najbrž res ni zlato, vse kar se sveti. Zato je ozaveščanje pomembno za prepoznavo pravih groženj.
Eva
P.S. za razmišljanje o sreči priporočam film: Little Joe in knjigo: Modrost volkov.
Foto: Unsplash, Eden Gallery, arnes, pinterest, instagram, Rosemary Grant
Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.